Pisalo se je leta 2019, meseca julija in avgusta, ko se je zgodila 14. odprava POTA Madagaskar 2019. Ker pravijo, da je smeh pol zdravja in smo želeli ostati pri močeh, spontane zabave ni manjkalo.

Začelo se je že na letališču v Dohi, ko so nas preimenovali v Amalđo, Kađo, Ursako in Tanđo. V Keniji, na tretjem rentgenu, katerega smo prehodili bosi, so nas ustavili zaradi napihnjenih žog, a igle v ročni prtljagi s katerimi smo jih poskušali spustiti, niso bile problematične.

Tanjo je čakanje letala zelo utrudilo, zato si je že pred vzletom nadela nočno masko za oči in sladko zaspala. Kljub bujenju stevardese je prespala obrok in se zbudila brez maske.

V Akamasoi smo Benjaminu dodelili posebno nalogo. Postal je koordinator »tuširanja«. Odgovoren je bil za segrevanje vode in časovno načrtovanje vrstnega reda »tuširanja«. Svoje delo je vestno opravljal, tudi ob koncu projekta in nam ob zadnjem »tuširanju« na Madagaskarju povedal: »Vsak dobi en čeber, v katerem je 7 meric tople vode in jim dodaš 3 merice hladne vode.«.

Amalija in Tjaša sta si želeli pestovati dojenčka. Želja se jima je uresničila že drugi dan v Akamasoi. Mimoidoča punčka je v naročju nosila svojega bratca. Ker se je želela igrati, je dojenčka dala v roke Amaliji in Tjaši. A na njuno nesrečo je bil dojenček polulan. Tako je bilo potrebno pulover prati že prvi teden.

Znanje jezika nam je delalo kar nekaj preglavic. Tjaša se s tem ni obremenjevala in je pri sporazumevanju zavestno uporabljala slovenščino. Tako pri igri z otroki, kot pri pozdravljanju mimoidočih.

V Akamasoi smo imeli mišje sostanovalce, ki so veselo tekali po jedilnici in kuhinji od najmanjšega do največjega. Poimenovali smo jih Jožičica, Jožica in Jožefa. Ker je puncam ob pogledu na njih bilo neprijetno, je Tanja pripomnila: »Pazi dok Jože ne pride!«.

Benjamin je bil navdušen nad afriškimi kitkami in izrazil željo, da bi si pred odhodom domov dal splesti kitke na glavi. Punce so pripomnile, da si jih bodo dale splesti na nogah.

Benjaminu so se strgale japonke. Ker je bil v Ranomeni tržni dan, si je na tržnici kupil šlaponke.

Tanja je sarkastično rekla, da se gre umit s »toplo vodo«. Urška jo ob tem vpraša: »A si zagrela vlažilne robčke?«.

Jogurt v Ranomeni – V kolikor boste kdaj na Madagaskarju in si boste želeli globinsko čiščenje telesa, predvsem črevesja, Tjaša priporoča domači jogurt iz omare, ki ga dobite pri sestrah v Ranomeni.

Zima na Madagaskarju je za Malgaše zelo stresna. V hiši se sprehajajo oblečeni v zimsko bundo, na glavi pa imajo kapuco druge bunde.

Na turističnem delu smo preživeli čudoviti dan v narodnem parku Tsingy, ker smo plezali, se plazili po podzemnih jamah in testirali svoje čevlje na ostrih skalah. Na poti je Žan mimoidočemu turistu hotel zaželeti srečno pot v angleščini, vendar je namesto »break a leg«, rekel »break your leg«. Upamo, da je omenjeni turist iz Tsingya prišel brez zlomljene noge.

Urška je misijonarju Janezu Krmelju dobronamerno ponudila domači sirup iz smrekovih vršičkov. Že navsezgodaj nas je Janez nasmejal z odgovorom: »Ne, ne, alkohola pa ne pijem!«.

Ko so Ema, Katja in Urška šle na tržnico v Manambondru kupovat kavo, ki je bila rojstnodnevno presenečenje za Tjašo, so se preizkusile v tolčenju kavnih zrn. To je bil vaški dogodek, na katerem se je zbralo precej vaščanov. Žene so jim začele izbirati malgaške može in se posmehovale njihovim ročnim spretnostim.

Kot vidite, nam dobre volje na Madagaskarju ni manjkalo. Verjetno smo zato domov prišli vsi zdravi!