V četrtek, 4.7. smo se zjutraj vsi zbrali v Zavodu sv. Stanislava. Pred nami je bil zelo pester dan – najprej smo imeli v načrtu pakiranje (vse prtljage), zvečer pa mašo za vse prijatelje in družino pred našim odhodom. Dan je zagotovo zaznamovalo dejstvo: devet ljudi, ogromno zbranega materiala, ena sama učilnica in tehtnica. Kar dolgo časa smo potrebovali, da smo pregledali ves zbran material, se odločili kaj in kako bomo pakirali. Ob tem trenutku bi se radi še enkrat zahvalili tudi vsem, ki ste nam darovali kakršen koli material. Hvala vam iz srca <3. Že kmalu smo ugotovili, da imamo premalo kilogramov prtljage za toliko materiala. To nas je navdalo z veliko žalostjo, saj smo si vsi želeli odnesti na Madagaskar čim več zbranega materiala. Kljub temu smo se odločili, da bo ta material vseeno prišel na Madagaskar. Dan je minil v znamenju večkratnega prepakiravanja in razporejanja materiala po potovalkah (tudi posebno zašitih za Madagaskar).

Ob 19. uri smo imeli mašo, ki smo jo pripravili mi prostovoljci. Mašo je daroval pater Luka Modic. Med pridigo nam je dal dobro popotnico za pot. Rekel je, naj ne pričakujemo, kaj vse bomo dali, ampak moramo biti odprti za sprejemanje vsega, kar bomo doživeli. Po maši je sledilo druženje ob pecivu, ki so ga spekli starši. Med mašo smo se počasi začeli zavedati, da zdaj pa gre zares. Tako smo se v četrtek poslovili – od prijateljev, ki so prišli na mašo – in mi med sabo. A ne za dolgo.

Četrtek, 9.7. = DAN D. Ob 15. uri smo se zbrali na letališču v Zagrebu, vsak s svojo 30 kg težko potovalko in nahrbtnikom. Najprej smo imeli spet nekaj dela s prepakiravanjem. Na srečo nam je na pomoč priskočil prijazni uslužbenec, ki nam je omogočil brezplačno tehtanje (na enem od praznih pultov). Tako smo se še enkrat stehtali, prerazporedili in ovili vso prtljago. Nato pa je sledil trenutek slovesa, ki je bil za vse zelo težak. S solzami v očeh smo še zadnjič pomahali domačim in se odpravili na letalo. Čakala nas je kar naporna pot, saj smo se vmes morali dvakrat presesti. Vendar smo si med letenjem čas krajšali z gledanjem filmov. Hrana na letalu je bila tudi zelo dobra, predvsem slani snack na prvem letalu. Prvi postanek je bil v Dohi, kjer nas je presenetilo razkošje letališča. Na sredini so rasle palme, povsod polno luči, blišča in notranji vlak, s katerim smo se prevažali med gate-i. V nasprotju z razkošjem v Dohi, je bilo letališče v Keniji manj luksuzno. Pri vsakem check-in smo si morali sezuti čevlje, med čakanjem so nam spremenili številko gate-a, rentgeni pa so izgledali, kot da bodo ravno razpadli. Po približno enem dnevu letenja, smo okoli 16. ure naslednji dan prispeli v Antananarivo. Vsi srečni, da smo dobili vso prtljago, smo odšli proti izhodu. Tam sta nas že čakala dva Malgaša z napisom ORATORIUM AKAMASOA in nas vse lepo pozdravila. Peljala sta nas do kombija in s skupnimi močmi smo vse zložili na streho ter se odpeljali v Akamasoo…