V teh treh tednih odkar smo tu, smo jedle nove kombinacije nam že znane in neznane hrane.

Že prvi dan nas je pri zajtrku presenetil okus slivove marmelade, za katero so nam povedali, da je pravzaprav paradižnikova. V naslednjih dneh smo poskusile tudi bananino, ki nas je navdušila, prav tako bananino-papajina marmelada. Papajina marmelada nam je bila tako všeč, da smo jo kupile tudi nekaj za domov.
Za “podlago” marmeladi so poskrbeli delavci v pekarni, ki jo vodijo sestre selezijanke in je del poslopja v katerem smo delovale.

Na ogromnem vrtu rastejo papaje, banane, limone, pomaranče, mandarine in avokado. Sadje je bilo tako vedno na dosegu naših rok. Sploh po kosilu nas je velikokrat pričakala narezana papaja. Njen smo si popestrile s karameliziranim sladkorjem. Na sprehodu po tržnici, smo si privoščile tudi kokos, ki nam ga je prijazni domačin tudi “razsekal”. Branjevka, kateri smo naredile veliko prometa, pa nam je v zahvalo podarila zelo sočen in sladek ananas.

Ko je na jedilniku meso, ga porabijo v celoti. V juhi so nas presenetile kurje nogice, preostali del kokoške pa je bil pripravljen na različne načine (v omaki, ocvrto ali pečeno).
Vsak teden se je na jedilniku znašlo nekaj morskega. Živa je bila posebno navdušena nad pečenimi lignji.
Vendar nismo jedle samo mesnih jedi. Na našem jedilniku se je vsak dan pojavil riž. Če slučajno ni bilo riža, smo ga kar malo pogrešale.
Kar nekajkrat smo jedle tudi špagete, dvakrat celo pico. Pica je bila zelo zanimiva, saj so namesto šunke na drobno narezali meso ter dodali ogromno zelenjave.
Na jedilniku so se pojavile tudi jedi, ki jih doma ne bomo mogle pripraviti, saj nimamo potrebnih sestavin. To so “papinja”, ki je podobna našemu močniku, sladka manioka kuhana v kokosovi vodi, ocvrta ali kuhana manioka (kot krompir).

Kar je ostalo za kosilo, smo jedle tudi za večerjo.

Drugo soboto našega bivanja v Mozambiku, smo za gostiteljice pripravile “slovensko kosilo”. Pripravile smo zeljno juho, pečeno zelenjavo (krompir, paprika, čebula in korenje), pečeno meso ter žgance. Za sladico smo naredile palačinke, ki so jih prvič poskusile tudi dekleta. Zanimivo je bilo opazovati njihove obraze. Večinoma so bile najprej previdne pri prvem grižljaju, nato pa vedno bolj navdušene nad novim okusom.

Čeprav so tukaj dobro poskrbeli za naše želodčke, vseeno pogrešamo našo domačo hrano 🙂