Obisk podružnice

Petek, ob 5.10 nam zazvoni prva budilka in ob 6.00 smo že odrinemo iz domačega župnišča, imenovanega Christ the King (prevod: Kristus Kralj). Z gospodom župnikom (Father Bboloka Nchimunya) se odpravljamo v 80 kilometrov oddaljeno vasico, kjer naj bi on imel mašo, za nas pa je to izvrstna priložnost, da vidimo kako živijo ljudje brez elektrike, vodne napeljave, 3 dni hoje oddaljeni od civilizacije, prepuščeni sami sebi in Bogu. Po slabih 6 urah vožnje prispemo na cilj in ko se vozimo skozi vas do cerkve, ki je postavljena nekaj 100 m stran, za avtom začne teči okrog 15 ljudi, med njimi večinoma otroci in žene, na obrazih se jim riše nasmeh, iz njihovih grl pa se zaslišijo vesele pesmi. Ob prihodu nam pripravijo zajtrk oz. nekakšno malico – črn čaj z mlekom in 4 dnevi starim kruhom (moški z vasi je ravno včeraj zvečer prišel iz mesta in ga prinesel). Tamkajšnji ljudje so znani po veliki radodarnosti in gostom ponavadi ponudijo največ, kar lahko. V tem primeru je to njihov nadstandard – kruh. Sledi maša, ki jo popestrijo z veliko petja, bobni in plesom. Po koncu maše pa domačini duhovniku zaupajo vprašanja, povezana z vero in razlago Svetega pisma. Med tem nekatere ženske že pripravljajo kosilo. Za kosilo so pečene ribice, ujete iz bližnje reke, piščanec, zelje in njihova domača hrana, nšima, sestavni del vsaj 2 dnevnih obrokov . Pripravljajo jo iz zdroba bele koruze in vode (rumeno koruzo uporabljajo le za hranjenje domačih živali, kot so kokoši ali koze. Sami je ne uživajo, niti v primeru velike lakote, saj se jim to zdi ponižujoče). Okrog pol 3 ure odrinemo proti domu, vmes pa se vstavimo ob ribiškem zaselku, kjer nas 2 ribiča na kratko zapeljeta po reki in nama pokažeta lokacijo, kjer lovijo ribe. Veliko količino rib je potrebno nekako tudi shraniti, da se ne pokvarijo, zato jih raztresejo po rešetkah, postavljenih na soncu, da se posušijo. Po kratkem ogledu zasedemo svoja standardna mesta v avtu. 4 v avto, 2 pa v prtljažnik. Čaka nas še 5 ur vožnje. Razlog za tako podaljšan čas potovanja so ogromne luknje in jarki po poti, ki jih naredi voda, ko novembra nastopi poletje in z njim deževna doba. V Mumbwo prispemo v trdni temi, ob 20. uri (tukaj je trenutno zima in sonce zahaja že okrog 6. ure zvečer). Kakšno uro po našem prihodu v misijon pa bodo v župnijo prišli študentje iz različnih fakultet iz Lusake, s katerimi imamo načrtovan družabni vikend s športnimi, kulturno-plesnimi aktivnosti, motivacijskimi govori, predvsem pa druženju in izmenjevanju izkušenj. Več o tem pa v našem naslednjem blogu. M.D

About the Author:

Leave A Comment