VATANAT – Kraj, kjer smo doživeli pravo malgaško življenje. 

 

4. oratorji smo prostovoljci programa Pota izvedli v kraju Vatanat, ki je podružnica misijonarja Janeza Krmelja. V omenjeni vasi ni živel še noben misijonar, kar se opazi v vaški pristnosti, ki jo v trenutku začutiš.

Zanimiva je bila že sama pot do vasi, saj je cesta slabo urejena. Da prideš do cilja, moraš prevoziti kar nekaj blatnih lukenj, velikih kamnov in celo reko. Avto smo pustili nekaj metrov pred vasjo, vzeli ves potreben material in peš prečkali še zadnjo reko. Na začetku vasi so nas pričakali nasmejani in energije polni obrazi malgaških otrok in nas pospremili do naše hiške, ki je bila na koncu vasi. Starejši vaščani so nas sprva le previdno opazovali. Še nikoli niso videli 12 belcev na enkrat, saj smo v sklopu organizacije Pota v tej vasi oratorji izpeljali prvič.

Februarja letos je prebivalce vasi Vatanat pretresel požar, ki ga je zaradi starih zamer podtaknila ena izmed tolp roparjev. Na začetku vasi se odpre žalosten razgled na požgano vas. Sreča v nesreči je bila, da so jo požgali v dopoldanskem času, ko so starejši vaščani delali na polju, otroci pa so bili v šoli, katero požar ni zajel. Ob taki izkušnji te razžalosti dejstvo, da obstajajo nesramneži, ki tem ljudem vzamejo še tisto malo, kar imajo.

Spali smo preprosti hiški vaškega učitelja, ki je za malgaške razmere prav razkošna. Neopisljiv je trenutek, ko se zjutraj prebudiš v bogat razgled čudovite narave in postaneš hvaležen, da lahko vsaj za nekaj dni pozabiš na svet preobilja in se prepustiš preprostemu načinu življenja.

Otroci so bili neizmerno veseli, da so se lahko udeležili oratorija. Po njihovi zaslugi smo ga dobro izpeljali, saj so poskrbeli za tri dni sproščenega vzdušja, dobre volje in veselja. Delavnice smo imeli v prostorih šole, ki je v zelo slabem stanju. V dopoldanskem času smo jih skozi zgodbo o izgubljenem sinu veliko naučili, vendar veliko več pa so oni s svojo iskrenostjo naučili nas.

Po navadi smo imeli po kosilu dobri dve uri prostega časa, ki smo ga izkoristili za raziskovanje najbolj skritih kotičkov sveta. Ob tem so se nam hitro pridružili še otroci, ki so hitro opazili našo ”evropsko neiznajdljivost” in nam pomagali pri prečkanju naravnih ovir.

Popoldne smo nadaljevali v športnem duhu in izvajali štafetne ali druge igre. Zabavali smo se vsi – otroci, ki so sodelovali, otroci, ki so navijali za svoje prijatelje in mi, ki smo igre organizirali in opazovali nasmejane obraze.

Po štirih čudovitih dneh smo se morali posloviti od otrok in ostalih vaščanov. Še vedno ne morem verjeti, koliko hvaležnosti so nam izkazali, ker smo prišli v njihovo vas. Bila sem žalostna, saj sem si zaželela, da bi lahko med njimi preživela še kakšen dan več, po drugi strani pa sem bila vesela, saj sem vedela, da nas v Manambondru, kamor smo se odpravili naslednji dan, pričakujejo drugi, ravno tako dobrovoljni otroci.

Z delom z otroki imam že kar nekaj izkušenj in vedno znova ugotavljam, da so najbolj bogate tiste izkušnje, ki ti jih dajo najbolj revni otroci.

 

About the Author:

Leave A Comment