RANOMENA – 2. ORATORIJ

Po Befotaki je bila naša naslednja postojanka Ranomena. Skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem smo pripravili oratorij v vasici, kjer je še lani živela in delala sestra Terezija, vendar se je pred časom zaradi bolezni vrnila v Slovenijo. Živeli smo pri sestrah, ki so nas kar preveč gostoljubno sprejele. Najbolj nam bo v spominu sigurno ostala njihova odlična hrana. Imeli smo res pojedine, pripravljale so same specialitete. Na mizi so bili vedno arašidi in posušeni ličiji. S pomočjo opisa na spletni strani misijonske pisarne in pripovedi Janeza Krmelja navajamo nekaj splošnih podatkov o tem kraju.

Na področju ranomenskega misijona že vrsto let delujejo slovenski misijonarji, trenutno pa Ranomensko župnijo vodi malgaški duhovnik. Ranomensko okrožje je veliko približno 900 km2 in ima okrog 22.000 prebivalcev, ki se večinoma preživljajo s pridelovanjem riža, manioka, sladkega krompirja, kave, sladkornega trsa in drugih kmetijskih pridelkov, deloma tudi z živinorejo (govedo, perutnina, prašiči). Način obdelovanja zemlje je preprost, saj poleg lopate ne poznajo kakšnih tehničnih pripomočkov. Od količine dežja, ki ga je včasih preveč, včasih premalo, in od tega, kdaj nastopi deževna doba, je odvisna letina riža in tudi preživetje ljudi, med katerimi je veliko podhranjenih.

Ranomena, ki ima okrog 3500 prebivalcev, leži nekako na pol poti med Vangaindranom in Midongijem. Cestna povezava s svetom je zelo slaba in posebno v deževnem obdobju težko prevozna celo s terenskim vozilom. Državnih uslužbencev ni veliko, od obrtnikov je mogoče najti tesarje in kovače, tudi kakšna domača obrt ni razvita, veliko ljudi pa se ukvarja s trgovino.

 

Pleme, ki živi na področju Ranomene, so Antešaki, nekaj pa je priseljencev z Visoke planote oziroma iz notranjosti otoka (Ambaniandro, Betsileo, Bara). Plemenski poglavarji še vedno predstavljajo za ljudi glavno oblast in njihova sodišča so bolj pomembna od državnih. Kdor se ne pokorava pravilom, ki so uveljavljena v tradiciji klana, je lahko izobčen in izgubi pravico, da bi bil pokopan v družinski grobnici. Pripadnost klanu najbolj prihaja do izraza v zvezi z vero v posmrtno življenje, ki zanje pomeni vrnitev k prednikom. Bolj kot nacionalna zavest je med Malgaši živa zavest medsebojne povezanosti med ljudmi, ki imajo skupno “zemljo prednikov” (tanindrazana), kakor lahko prevedemo besedo “domovina”. Ljudje, ki so nekoč prebivali tukaj, so še vedno navzoči in treba je spoštovati to, kar so zapustili, upoštevati modrost, ki jo predstavlja tradicija in se kaže v običajih. Zakoreninjenost ljudi kakšne vasi v tradicijo je večkrat tudi ovira za sprejem krščanstva, saj to pomeni prelom s klansko vernostjo.

Tudi oratoriji so v Ranomeni že tradicija vsakega poletja oz. zime na Madagaskarju. Letos je prišlo približno 350 otrok. Takoj ko so nas zagledali so že začeli peti bans o banana in pesmico Mi se mamo radi. Oratoriji se tamkajšnjim otrokom res usedejo globoko v srce in si jih zapomnijo za celo življenje. V Ranomeni smo ostali 3 dni. Prvi dan smo spoznali kakšen je bil izgubljeni sin, ki je želel svobodno življenje in je odšel stran od svoje družine. Naučili smo se, da njegovo ravnanje ni bilo pravilno. Naslednji dan pa smo spoznavali lik očeta, ki je bil zelo vesel, da se je sin vrnil nazaj in mu je odpustil, čeprav je sin zapravil vse, kar mu je dal oče. Janez Krmelj nam je povedal, da se malgaši prej niso srečali z odpuščanjem in je bilo na oratoriju za nekatere prvič, da so slišali nekaj o tem. Popoldneve smo preživeli ob ustvarjalnih delavnicah in velikih igrah. Zadnji dan pa so vsi otroci dobili tudi rumene oratorijske majčke in križke, za spomin na oratorij 2017! Polni lepih vtisov smo se skupaj z misijonarjem še isti dan začeli z oratorijem v Ampitafa, ki je oddaljen približno 20km.

About the Author:

Leave A Comment