MANAMBONDRO – “Vasica v kateri je vladala prav posebna energija.” – (4.ORATORIJ)

Po 10 dneh, ki smo jih preživeli z misijonarjem Janezom Krmeljem smo prispeli nazaj v Vangandrano. Pripeljali smo se na nabito polnem kasonu. Po poti smo pač pobrali še nekaj ljudi, ki so prosili za prevoz.
Jani Mesec, naš naslednji gostitelj nas je pričakal z nasmeškom na obrazu. Prtljago smo privezali na prikolico skupaj s 500kg cementa in se podali na 6 ur dolgo blatno pot. Cesta od Vangandrana do Manambondra je sicer v dobrem stanju, saj jo popravljajo. “Mogoče jo bodo kmalu še asvaltirali…,” se je pošalil Jani. Seveda pa še vedno ostajajo predeli polni blata in lukenj. Srečali smo tudi tovornjak, ki se je pokvaril ravno na sredini mostu. Premostili smo vse ovire in zvečer prispeli na cilj. Bili smo zelo lepo sprejeti, spali smo na čisto novih pogradih in zelo udobnih jogijih. Kar preveč luksuzno za Madagaskar. Sestre so spet poskrbele, da smo jedli kot kralji. Tako da moram priznati, da so nas naši gostitelji zelo razvajali.
Na poti v Manambondro so nas odkar smo bili na Madagaskarju prvič ujele dežne kaplje. Upali smo, da bo naslednji dan že posijalo sonce, saj smo načrtovali izlet na morje. Tudi naslednje jutro je nažalost deževalo, vendar smo se popoldne vseeno peš odpravili do morja. Naš vodič ‘Matevž’ je poskrbel za pravo dogodivščino. Bili smo do kolen v blatu sredi riževega polja, hodili smo čez strašne mostove na katerih so se premikale deske, gazili smo do riti po črno vodi in nismo vedeli kaj se skriva v njej. No na koncu pa smo vsi veseli skakali čez valove indijskega oceana. Na koncu pa smo bili vsi hvaležni za čudovito dogodivščino (pa samo do morja smo šli).
Naslednji dan smo začeli z oratorijem. Prišlo je nekaj več kot 400 otrok in s seboj so prinesli prav posebno energijo, ki se je ne da opisati z besedami. Tudi mi smo se nalezli njihovega veselja in nikakor nam ni zmanjkalo energije. Otroci so sproti poskrbeli, da so nam s svojo zagnanostjo in veseljem polnili baterije. Veliko smo peli, bansali in plesali. Takšne energije sigurno ne bi bilo brez misijonarja Janija, ki s svojim žarom nagovori otroke in se veseli z njimi. Hvaležni smo, da smo lahko skoraj en teden preživeli v tej čudoviti vasici.
Urnik na oratoriju je bil podoben kot druge. Zjutraj ob 6h jutranja molitev, potem zajtrk, ob 9h dramska igrica in kateheze, potem delavnice, kosilo in popoldne velike igre. Tudi popoldnevi v Manambondru so bili nekaj posebnega, saj smo organizirali vodne igre z vodno drčo in otroci so neizmerno uživali.
Zadnji dan so otroci dobili tudi oratorijske majice in križke. Otroški vrvež je že naslednji dan, ko so otroci odšli domov potihnil. Jani pravi, da ima rad oratorij, ker tako lahko vsaj za nekaj dni poskrbimo za malgaške otroke in jim polepšamo življenje.
Prišel je dan slovesa, ko smo spet sebe in svojo prtljago spakirali na kason belega Miva dirkača. Naši ruzaki so bili vedno manjši, porabili smo že skoraj ves material za delavnice in kateheze. To nas je spomnilo, da je pred nami samo še en oratorij.
Ko smo se odpeljali so se mi orosile oči, nisem mogla skriti solz. Pomahala sem Manambondru, vasici v kateri je taka čarobna energija. Moraš tja, da jo občutiš, ker se je ne da opisati. Če boste kdaj prišli v to vasico pazite na svoje stvari, ker domačini verjamejo, da med njimi živijo majhni palčki, ki kradejo stvari. In če kaj izgine je za to sigurno kriv palček. Mi na srečo nismo ničesar izgubili, razen delček srca v katerega smo zapisali vsa čudovita doživetja.
Hvala Janiju in Matevžu, da sta nam vsa ta doživetja omogočila.

About the Author:

Leave A Comment