BEFOTAKA – “Kraj, kjer ni ne Boga, ne hudiča…” (1. ORATORIJ)

Tone Kerin zase pravi, da je ‘norc’. Kaj pa drugega, če pa živi na koncu sveta in še malo desno. V divjini, sredi džungle, v kraju, kjer je elektrika samo 2 uri na dan in ni signala. Pot v najbolj oddaljen misijon, kjer deluje misijonar Tone je trajala več kot en dan. Vozili smo se po cesti, ki bi ji težko rekli cesta, zadaj na kasonu veselo prepevali in si krajšali čas z občudovanjem prečudovite narave. Da je bila vožnja še bolj zanimiva, nam je na avtu odpovedal sprednji pogon, še dobro, da smo imeli še zadnjega. Nastala je priredba slovenske popevke Siva pot, ki smo jo preimenovali v Blatno pot:

Blatna pot,

vodi me, kamor hoče srce,

Madagaskar – raj na zamlji,

vodi me, blatna pot.

Le spomini, se vrstijo,

zemlja stara, trda, neizprosna,

črne kitke v naših so laseh,

nežna mesečina, sreča v očeh.

Ko vstaja jutro, slišim dretje petelina,

šnops spominja me na dom tam nekje

in ko se vozim po luknjah in dolinah,

mislim nate le, nate le.

blatna pot, …

V Befotaki je bil naš prvi oratorij na Madagaskarju. Prišlo je okrog 400 otrok. V zadimljeni dvorani smo prostovoljci skupaj z otroki preživeli skoraj 4 dni in se prvič preizkusili iz kakšnega testa smo. Uspel nam je eden boljših oratorijev, čeprav je bil naš prvi. Otroci so kazali neizmerno veselje, ki smo se ga hitro nalezli tudi mi. Skozi zgodbo o izgubljenem sinu smo se učili o svobodi, odgovornosti, odpuščanju in ljubezni. Ne samo otroci, tudi mi smo se veliko naučili, predvsem to, da je življenje eno samo veselje, za katerega pa se moramo borit in maksimalno izkoristit vsak dan. Otroci so nas naučili, kako se lahko veselimo preprostih stvari, ki nam lahko polepšajo dan. Otroci so nas naučili tudi, da je manj več. Na oratoriju smo izdelovali cofke, vetrnice in z barvo odtisnili roke. Igrali smo se štafetne igre, gnilo jajce, vlekli vrv in veliko plesali ter prepevali. S tako preprostim oratorijem otroci v Sloveniji sigurno ne bi bili zadovoljni. Na Madagaskarju pa so bili presrečni.

Eno najlepših doživetij oratorija v Befotaki je bila nedvomno večerna procesija s svečkami, ko smo se vsi skupaj z otroki in vaščani v procesiji s svečkami sprehodili po vasi. Molili in prepevali. Lahko smo čutili prav posebno energijo in povezanost celotne skupnosti.

Verjetno vas zanima, kako smo se sporazumevali? Na Madagaskarju je uradni jezik francoščina, vendar na podeželju govorijo večinoma malgaško. V veliko pomoč so nam bili misjonarji, ki so prevajali naša slovenska besedila v malgaščino, drugače pa smo se sporazumevali s pantomimo in se poskušali naučiti osnov malgaščine. Po 6 dneh življenja v Befotaki, smo se s solzami v očeh poslovili od te čudovite vasice in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Kam smo šli in kaj smo počeli, pa lahko preberete v naslednjem blogu.

About the Author:

Leave A Comment