2x na Madagaskar? JA! Bila je dobra ideja! V ISKANJU ODGOVORA ZAKAJ SEM SE VRNILA NAZAJ …

Ko smo se lansko leto vrnili iz Madagaskarja, sem v blog zapisala: »Vsa doživetja, s katerimi mi je Madagaskar postregel, so v meni pustila velik pečat in lahko rečem, da sem tam pustila majhen delček svojega srca in da se bom enkrat vrnila nazaj. Takrat bodo spomini spet lahko oživeli.« Enkrat, kdo bi vedel kdaj … Ta enkrat se je zgodil že čez eno leto. Če bi mi lansko leto kdo rekel, da bom šla letos spet na Madagaskar, bi ga verjetno imela za norca. Moje sanje so postale resničnost in res sem se vrnila.

Zakaj? Še sama ne vem. V šali sem velikokrat rekla: “Grem pogledat, kaj sem pozabila tam.” In sem šla… Mislite, da sem našla to izgubljeno stvar? Ne. Vem pa, da sem polepšala dneve marsikomu na Madagaskarju in da je moje življenje po novi izkušnji prostovoljstva na Madagaskarju še za odtenek bogatejše.

Verjetno si mislite, pa saj je na Madagaskarju vse ostalo isto, zakaj bi šel kdo še enkrat tja… To, da sem se kot prostovoljka še enkrat odpravila na isto lokacijo nedvomno vidim kot prednost. Eden od razlogov, zakaj sem svojo izkušnjo želela ponoviti, je bil točno ta, da sem na Madagaskarju že bila in sem že poznala okolje, v katerem bom delala, vedela sem, na kaj se moramo pripraviti in na kaj moram biti pozorna. Tako je bilo moje delo kvalitetnejše, hkrati pa tudi delo skupine prostovoljcev, katerih koordinatorka sem bila. Vse je potekalo brez težav in večjih zapletov. Ljudem na rdečem otoku smo tako lahko dali veliko več.
Ko sem se vrnila nazaj na otok, nisem bila več tako pozorna na okolico, ki je prvič pobrala skoraj vso mojo pozornost. Lahko sem se bolj posvetila kulturi, v katero sem vstopila in ljudem. Njihova življenja sem tudi nekoliko lažje razumela in si razlagala dogajanje. Življenje Malgašev se močno razlikuje od življenja, ki ga živimo v Evropi, zato ga je z našo miselnostjo težko razumeti. Ljudje nimajo avtomobilov, zato nekateri dnevno prehodijo tudi več kot 50 km. Večinoma nimajo ur, zato časa ne merijo v minutah in urah, ampak v dnevih. Ne odprejo pipe in si v kozarec natočijo pitno vodo ali se tuširajo dvakrat na dan. Okopajo se v reki, kjer operejo tudi perilo in si umijejo zobe. Niso prilepljeni na telefone, ampak se pogovarjajo drug z drugim. Signal je itak slab in telefoni jim ne bi nič pomagali. Ne potrebujejo fitnes naprav in proteinskih napitkov, ker so fizično aktivni v vsakdanjem življenju. Živijo v naravi in z naravo. Vpliv zahodnega sveta (vsaj na podeželje) še ni prodrl. Takšno življenje je tudi mene vsak dan mojega bivanja na Madagaskarju osrečevalo. In to je že naslednji razlog, zakaj sem se vrnila. V Sloveniji mi le stežka uspeva živeti skromno in preprosto, čeprav se trudim na vse pretege. Verjetno zato, ker  živim v potrošniški družbi, kjer je vedno večjega pomena materialna blaginja, na odnose pa velikokrat pozabimo. Vsi samo hitimo v svojo smer in se zanimamo predvsem za svoj lasten uspeh, na sočloveka in odnose pa kar prehitro pozabimo.
Lahko rečem, da sem se vrnila nazaj tudi zaradi ljudi. Preprostih, skromnih, delavnih, nasmejanih in odprtih. In zaradi otrok, ki jim ogromno pomeni že samo nasmeh, pogled, stisk dlani, kaj šele objem. Lani sem se še posebej zbližala s punčko po imenu Fridja. Enkrat je prišla k meni in zlezla v naročje. Mislim, da ni imela veliko več kot 2 leti. Sledila mi je in me vsako jutro čakala pred vrati naše sobe. Tako močno me je držala, da me je včasih že bolelo. Nisva se pogovarjali, ker ne znam dovolj malgaško, vendar sva se začutili. Prirasla mi je k srcu. Ko smo odhajali, je pritekla po hribu navzdol v beli oblekici in me močno objela. Takrat sva naredili najino edino skupno fotografijo. Odnesla sem prtljago na kombi in ko je deklica to videla, je planila v jok. Vedela je, da odhajamo. Spet je pritekla k meni in me ni hotela več izpustiti. Srce se mi je paralo, ko mi jo je nekdo iz vasi iztrgal iz objema in jo poskušala potolažiti. Še danes se spomnim, kako smo se odpeljali in slišim jok te deklice. Tudi meni je takrat solza spolzela po licu. Želela sem si, da bi se lahko vrnila in spet objela mojo princesko. In sem se, tudi letos sva se našli, vez je ostala, ko me je spet objela in se stisnila k meni, za trenutek nisem verjela, da se to res dogaja. Pokazala sem ji sliko, na kateri sva bili skupaj obe eno leto mlajši. Stekla je stran in se vrnila oblečena v isto belo oblekico, premajhno in raztrgano, saj jo je v enem letu pošteno prerasla. Ko smo odšli, sem jokala samo jaz. Podarila sem ji zapestnico in verjetno upa, da se vidiva še kdaj. Jaz pa vem, da se to verjetno ne bo zgodilo. Zato je bilo slovo še toliko težje. Z majhno ročico je mahala v slovo, ko smo se odpeljali. Vsak dan se spomnim nanjo in upam, da se bova še kdaj lahko objeli. Otroci so res neverjetni, koliko čustev skrivajo v sebi in kakšno čarobno energijo oddajajo. Nikoli ne bom pozabila njenega tesnega objema in močnega stiska dlani. “Tyaki iya nau” Mi je enkrat rekla čisto prepričljivo in me gledala s svojimi iskrivimi očmi. To pomeni “Rada te imam!”. Ja, otroci so res naše največje bogastvo, kot pravi Pedro Opeka, in nič ni večje od Božje ljubezni, ko gori v srcih najrevnejših otrok. In če že ravno omenjam čudovite besede misijonarja naj povem, da so tudi misijonarji Pedro Opeka, Janez Krmelj, Tone Kerin in Jani Mesec razlog, da sem se želela vrniti, slišati še kakšno njihovo zgodbo, modrost in nasvet za življenje. Oni so prav posebni ljudje. Njihova življenja so polna dragocenih zgodb in modrosti, ki jim jih je dalo, lahko rečem podarilo življenje. Njihova življenja so namreč polna odrekanja, prilagajanja in sočutja do soljudi velikokrat tudi do popolnih tujcev. So kot nekakšni multipraktiki, ki opravljajo dela najrazličnejših poklicev hkrati: vzgojitelji, učitelji, zdravniki, šoferji, zidarji, arhitekti, mizarji, slikarji, avtomehaniki, velikokrat tudi psihologi in terapevti ter seveda duhovniki. Zame so nedvomno velik navdih in lahko so zgled vsakemu izmed nas. »Ko sem jaz prišel sem, tukaj ni bilo ničesar,« so povedali skoraj vsi. Mi pa smo stali sredi čudovite vasi s cerkvijo, šolo, dispanzerjem in po navadi še kakšno delavnico. Misijoni na Madagaskarju so res občudovanja vredne oaze, sredi revščine in bede, v kateri živijo marsikateri Malgaši. Naštela sem le nekaj razlogov, zakaj sem se vrnila. Nekaterih pa tudi sama sebi ne znam opisati. Preprosto sem čutila, da moram nazaj.

Prva izkušnja Madagaskarja je spremenila mene in moj pogled na svet. Druga pa me je še bolj spremenila in zaznamovala. Lahko rečem samo hvala za vse, kar je Madagaskar do sedaj prinesel v moje življenje in mislim, da še nisva zaključila. Obrazi Madagaskarja ostajajo z mano v vsakodnevnih mislih. Čeprav sredi kupa vse ‘neuporabne’ krame v svoji sobi, v udobni postelji, v preveliki hiši s hladilnikom, v katerem je hrane za cel mesec …včasih pozabim in ne verjamem, da sem bila zares tam. Bila sem! In to dvakrat. Neomejene količine prelepih spominov se mi odvrtijo pred očmi, ko se v hitenju dneva za trenutek ustavim in zazrem nazaj.

Katja R.

About the Author:

Leave A Comment