Privjet !

Privjet! Teden Lagerja je za nami.
Četrtek, 6. julij 2017, je bil dan, ko se je začel naš projekt – Kazahstan 2017. S težkimi kovčki, polnimi stvarmi za tukajšnje otroke, ki smo jih prejele od različnih donatorjev, smo se odpravile na našo najdaljšo pot do sedaj. Na naš končni cilj, »Lesozavod«, nas je iz astanskega letališča pripeljal naš gostitelj brat Miha Majetič, ki tu kot misijonar deluje že 5 let. Že naslednji dan smo spoznale ekipo tukajšnjih animatork za oratorij, ki so nas medse lepo sprejele, kljub našemu neznanju ruščine. V začetni komunikaciji je prevladovalo nebesedno sporazumevanje, med  drugim tudi ples, brez katerega si oratorijskega dne tukaj ne bi mogli predstavljati. Do ponedeljka, ko
smo začeli z oratrijem, smo se udomačile in vključile v župnijo, predvsem pa smo se aktivno pripravlale na prihajajoči teden.
Vsak dan smo začele z jutranjo mašo, nadaljevale z zajtrkom, odhitele v jurto, kjer smo se zbirali in plesali. Potem, ko so svoj zajtrk dobili še otroci, smo si v majhnem vrtcu ob jurti ogledali del risanega filma Moana, ki je bil tema našega oratorija. Po skupinah smo se pogovorili o odseku filma in izdelali plakate, nato pa se spet zbrali skupaj v jurti ter predstavili, kar smo izdelali. Takoj za tem sta za vsako od
štirih skupin, različnih starosti, sledili po dve različni delavnici. Naše samostojno delo je bilo izvedba dveh delavnic za različne skupine. Po končanih delavnicah je sledilo kosilo, delo pridnih babušk, ki so že od ranega jutra kuhale kosilo za več 60 otrok in animatorjev. Ko se kosilo ni niti poleglo v naših želodcih, je že sledila igra na otroškem igrišču in vodene športne igre. Po teh igrah je bil tako dan lagerja kočnan, naše delo za ta dan pa še ne, saj je sledila še dvojezična refleksija dneva, priprave za naslednji dan ter popoldanske delavnice kitare in angleščine, ki so jih otroci z veseljem obiskovali vsak dan (s temi bomo nadaljevali še vse do konca našega bivanja tu). (:

Delčki tedna, ki so se nam vtisnili v srce:
Monika: V zelo lepem spominu mi bodo ostale “športne igre” in priprave nanje, saj smo se z Marijo in
Ivano že noč pred njihovo izvedbo zelo zabavale, odziv otrok in ostalih tukajšnjih animatork pa je bil še
boljši, kot smo ga pričakovale. V torek smo v velikem krogu plesali razne plese, med njimi tudi polko na
našo Golico, z limbo pa celo nadaljevali še kar nekaj časa po koncu oratorijskega dne. V petek pa so
skupine med seboj tekmovale v različnih igrah na temo o Sloveniji, za nagrado pa so vsi prejeli frutabele.
Vsekakor pa je prva misel na pretekli teden otroci in njihovi objemi, ki so proti koncu tedna postali že
količinsko preveliki za povprečnega Slovenca. 😀

Marija: Vsakojutranji objemi otrok, ki te kar ne izpustijo iz objema. Zanimanje za učenje angleščine in
njihov neverjeten napredek v samo parih dneh. Moje “učenje” ruščine oz. mešanje vsakodnevnih besed,
kot so спасибо/spasiba (hvala) in привет/privjet (živijo).

Ivana: V spomin so se mi najbolj vtisnili skupni plesi, vrtenje otrok in objemi. Cel teden so nam otroci
namenili ogromno topline in ljubezni. Ko pa pomislim na ustvarijalne delavnice, mi prvo padejo na misel
bleščice, wc rolice ter lepilo. Med vsem tem, pa se me je najbolj dotaknilo to, kako so se otroci in
animatorji resnično trudili, da bi nas bolje spoznali, kljub nepoznavanju jezika. Kratko in jedrnato
SPASIBA !

About the Author:

Leave A Comment