Ko se lager zaključi…

Čeprav smo že en mesec doma, se naše misli pogosto vračajo na dneve, ki smo jih preživele v Kazahstanu.

Ko smo zaključili teden oratorija, so se za nas pričeli drugačni dnevi, dnevi ko smo imele možnost videti še več Kazahstana. V času bivanja v Lesozavodu pa smo ohranjale naše naloge hišnih opravil in učenja angleščine ter kitare.

V ponedeljek, 17.7.2017, smo se skupaj z bratom Mihom in animatorkami z oratorija, po vsakodnevni jutranji maši odpravili na svetovno razstavo Expo 2017 z naslovom Future Energy. Zelo zanimiva mi je bila že sama vožnja do tja, saj je poleg voznika na avtobusu še sprevodnik, ki spremlja skozi katera vrata prideš na avtobus, se med množico ljudi prebije do tebe, zahteva 90 KZT za vožnjo in ti, če imaš srečo, da tudi karto. Na avtobusu me je tudi zelo presenetilo spoštovanje do starejših in mamic z otroki, ki jim mlajši vedno odstopijo sedež. Na svetovni razstavi, ki smo si jo ogledali tisti dan, je bilo zelo zanimivo. Najprej smo skupaj obiskali nekaj paviljonov posameznih držav (Vatikan, Poljska, Avstrija), potem pa se razdelili in sami tekali od enega do drugega paviljona, ker smo hoteli videti čim več držav. Na koncu nas je čakal še Kazahstan, ki ni imel navadnega paviljona, ampak ogromno 8-nadstropno stekleno okroglo stavbo, v njej pa toliko za pogledat, da nam je zmanjkalo časa za vse.

V torek smo za nekaj ur pustile, da se brat Miha oddahne od nas, in šle z Alesio, Angelino in Dašo v center Astane. Na žalost nas je na poti iz parka v nakupovalni center ujela nevihta, ampak se nismo pustile, da bi nam to pokvarilo dan, ter šle v kino, kjer smo gledale v ruščini sinhroniziran film.

Čeprav smo vsak dan pridno čistile, nas je v sredo čakala prava čistilna akcija. Od jutra do kosila, ko smo bili povabljeni h gospe Nataši na blagoslov hiše in na obed, pa potem do poznega popoldneva, ko smo kot prejšnje dni imele uro angleščine in kitare, smo čistile v samostanu. Zvečer nas je pa čakala nagrada – večerja pri Alesiji. Skupaj z drugo animatorko Kristino, sta za nas pripravile različne jedi, ki smo jih z veseljem in hvaležnostjo pojedli.

V četrtek dopoldne je brat Miha z letališča pripeljal sobrata Roberta in Pavla, ki sta bila vsak v svoji domovini na oddihu. Takrat smo ju prvič spoznale. Potem pa spet odšle v center Astane, kjer smo si skupaj z Angleino in Kristino ogledale Narodni muzej. Pozno popoldne, ko smo prišle v Lesozavod, smo v naši župniji imeli krst. Po krstnem obredu je oče dvignil svojega sina visoko v zrak in pokazal svoje veselje. Takrat so me prevzela čustva in tudi jaz sem bila v sebi zelo srečna. Po maši pa nas je naš redni gost Jani Beg pogostil, ker je naslednji dan praznoval svoj 30. rojstni dan, ampak smo kar hitro morale iz gostije, saj so nas pridni in vedoželjni otroci že čakali, da začnemo s preprostimi igrami in pesmicami v angleškem jeziku.

In prišel je petek, 21.7.2017, ko nas je brat Miha odpeljal proti severu države. Tega sem se zelo veselila, saj sem si bolj kot bogati center Astane, želela videti še kakšna je narava. Nekaj ur sem skozi okno gledala le stepo, ki mi je bila po svoje všeč, čeprav sem pogrešala kakšno večje drevo. Za kosilo smo se ustavili v bolj gozdnatem in turističnemu kraju Borovoe in pod borovci (končno drevesa! :)) pojedli nekaj kruha, sira in paradižnikov. Naša pot se je nadaljevala do Kellerovke, kjer smo si ogledali njihovo cerkev in spoznali malo zgodovine tega kraja, ki nam jo je predstavil župnik Adam s Poljske. Večerjo pa sta nam v vrtcu, kjer smo to noč tudi prespali, pripravili dve čudoviti poljski redovnici. Čeprav je bilo že pozno, smo si želele razmigat noge in smo skupaj z dvema domačinkama, Arino in Ljubo, odšle po vasi. Kljub našemu neznanju ruščine in njihovemu neznanju angleščine, smo se uspele veliko pogovoriti in bilo je prav zabavno. Ta kraj je bil miren, čist, veliko je bilo pridnih živali na ulici, domovi so bili majhni in urejeni, okrog hiš pa precej nižje ograje kot v Lesozavodu.

Ozernoe je bila naša sobotna destinacija. Do tja ni bilo več asfaltnih cest, ampak le poljske poti, ki so našo vožnjo upočasnile. Meni je bilo to čisto všeč, saj sem pasla oči na še zeleni pšenici, ki ji ni bilo videti konca. Ko smo prispeli do župnišča, nas je tam sprejel župnik Woicheh, nas najprej povabil na čaj in druge dobrote, nam razkazal cerkev in čudovit oltar za cerkvijo, kjer je čez dan vedno nekdo, ki moli in nam povedal o čudežu, ki se je zgodil po molitvah rožnega venca. V vasi, ki je nastala po prisilni naselitvi ljudi leta 1936, namreč ni bilo dovolj vode in hrane, po molitvah pa je leta 1941 nastalo jezero polno rib. Preden smo odšli na kosilo k redovnici, ki živi v samostanu na drugi strani župnišča, smo si vzele čas za kitaro in petje pred cerkvijo. Po odličnem kosilu smo šli do jezera, ki jim je pred desetletji omogočilo preživetje, potem pa v istem kraju v samostan h karmeličankam, katere so nas vse nasmejane in radovedne sprejele. Kmalu smo morali naprej, saj smo v naslednji zelo majhni vasi z imenom Glubokoye imeli mašo. Po maši smo bili povabljeni na čaj in druge dobrote ter si za samostanom ogledali manjšo farmo, za katero skrbi redovnica in njeni varovanci, ki so člani komune. Spet smo se podali po zanimivih poljskih poteh in zvečer prispeli v Kokshetau, kjer so nas lepo sprejele sestre Blagoslovov iz Francije, nam pripravile večerjo in spalnico.

Naslednje jutro smo se sprehodile na vrh mesta Kakshetau, kjer smo lahko od daleč videle celo mesto, potem pa šle na mašo v župnijsko cerkev, ki je ob samostanu. Po maši smo se kar hitro poslovili, saj nas je v kraju Akkol, ki je bil na sredini poti do doma, čakala še ena maša. Ker je bila potem maša zamaknjena za 3 ure, smo imeli priložnost obiskat eno čudovito družino, ki nas je povabila na čaj, oče pa nas je potem odpeljal v lep gozd, kjer nam je pripovedoval o njihovi domovini, gozdu, živalih… Po maši smo zaključili potovanje na sever in se odpeljali domov, v Astano, v Lesozavod, kjer smo pripravili piknik za našega Jani Beka, ki je pred par dnevi dopolnil 30 let.

Naslednji dan smo kljub utrujenosti od našega potovanja in piknika, ki se je zavlekel pozno v noč, po maši in zajtrku spet intenzivno pospravljale in čistile. Tokrat je prišlo na vrsto predvsem naše podstrešje, kjer smo tudi spale. Po parih dneh premora smo v popoldanskem času spet bile z otroki ter jih učile angleščino in kitaro.

Bil je že 25.7.2017, naš že 20. skupni dan, ko so bile naše misli že usmerjene na nov projekt – počitnice z animatorkami v Novokubanki. Poleg dogovarjanja, pospravljanja in petja, smo ta dan šli po nakupih za naslednje 4 dni, ki smo jih preživeli v Novokubanki, ter se pripravljali na prihod lanske prostovoljke Vesne in njene družine (starša Tomaž, Renata in sestra Petra). Po maši, ki je bila v slovenščini in ne v ruščini kot do sedaj, smo pripravili piknik. Med piknikom (nabralo se nas je čez 20 ljudi) smo si vzeli pol ure za blagoslov avtomobilov in potem spet nadaljevali z druženjem. V poznih večernih urah, pa smo že 4. do takrat, imeli resne težave s kanalizacijo. Na srečo so naši gostje bili tako prijazni, da so nam pomagali pri precej oteženem čiščenju. Naš dan pa se je kot vsak drugi, končal že v naslednjem, ko smo že odrinili proti Novokubanki… 🙂

Lep pozdrav!

About the Author:

Leave A Comment