Pot v neznano

Navdušenje, nestrpnost, pričakovanja, radovednost, strah, negotovost…Ali se bomo znašle? Kakšni bodo gostitelji? Nas čaka kulturni šok? Smo se prav odločile? Vsi ti občutki in vpašanja so v nas odmevala, ko smo čakale še na “domačem” letališču pa vse tja do Kalkute. Mesta radosti. Mesta nasprotij. Mesta barv, okusev in vonjev.

Zadnji koraki po slovenskih tleh

Po približno 7 urni vožnji z vmesnimi postanki smo končno prispele v Indijo. Najprej smo priletele v Mumbai, kjer smo že takoj začutile vlažno, soparno, monsunsko podnebje. “Kje sploh smo?” smo se spraševale. Neprestano nas je obdajala velika množica ljudi, ki so prodajali najrazličnejše stvari od hrane, igrač, sladkarij pa do barvnih cvetlic.

Indija

Naivno smo se usedle v taksi in nadaljevale pot do železniške postaje. Čutile smo, kako so nas domačini vseskozi opazovali in nam namenjali nenavadne poglede. Če bi rekle, da bil promet kaotičen, bi izbrale premilo besedo. Vozniki so trobili, vozili naravnost v največjo gnečo avtomobilov in seveda vozili po levi strani. Dogajanje nas je sicer zabavalo, a vseeno smo se spraševale, ali bomo sploh uspele priti do postaje.

In smo. Še bolj navdušene in šokirane nad vsem novim. Kupile smo karte za vožnjo z vlakom do Kalkute, ki traja 26ur.

Čakanje vlaka iz Mumbaja v Kalkuto

Ko smo se usedle na vlak, nas je čakalo prijetno presenečenje. Vlak je bil klimatiziran, urejen, prostoren in vsaka izmed nas je imela svojo pojsteljo. Čez dobro uro nas je že čakal prvi obrok, ki so nam ga postregli. Sestradane smo ugriznile v topel ocvrt zavihek. “Mmmm…., pa saj ni tako slabo,” smo si rekle in nadaljevale s prigrizkom. Čez nekaj sekund pa smo že okusile pravo Indijo. Pekočo Indijo. Imele smo občutek, da nam gorijo cela usta. Poplaknile smo z vodo, a ni pomagalo. Poskusile smo še ostale jedi, ki so bile prav tako pekoče in posebnega okusa. Vožnjo smo še kar dobro prenašale, saj smo večino časa prespale in se pogovarjale. V petek zvečer smo končno prispele v Kalkuto, kjer nas je na postaji pričakal Mojcin mož, Anup, s katerim sta skupaj ustanovila šolo, kjer bomo tudi opravljale prostovoljno delo. Na postaji je bilo zopet ogromno ljudi, ki niso umaknili pogleda z nas. Anup nas je prijazno pospremil do svojega avtomobila, s katerim nas je odpeljal do stanovanja, kjer smo se lahko udobno namestile. Bile smo izmučene, a zadovoljne, da se je vse izteklo po načrtovanih planih. Zaspale smo z mislijo na naslednji dan, kaj vse nas še čaka in koliko novega še moramo odkriti.

 

About the Author:

Leave A Comment