Pot iz Kolkate do Mjanmara

28. julija popoldne smo napolnile naše backpacke in že je zazvonil zvonec, saj sta se nam pridružili Mateja in Neža, ki sta isti dan zaključili delo v sirotišnici. Še same nismo verjele, da je 14 dni prostovoljnega dela v Indiji že za nami in nas čaka 3-dnevno potovanje do Mjanmara. Pripravile smo si še zadnjo študentsko večerjo v Indiji in kmalu za tem skočile v Anupov avto, s katerim smo se odpeljale do letališča v Kolkati. Pred odhodom smo se ves čas spraševale, ali bomo sploh prišle na cilj in kdaj (zaradi logistično zahtevnega prevoza). Na letališču smo se morale od Anupa posloviti in ob spominu na preživeto izkušnjo je vsaka izmed nas potočila eno ali dve solzici. Ob vstopu na letališče smo iz nahrbtnikov povlekle majice in rute, saj je bilo zaradi klime zelo mrzlo. Pogledi Indijcev so bili zopet usmerjeni samo v nas, vendar nam to ni bilo več tuje. Po opravljenem check-inu za Bangkok smo opazile, da bomo na letalu edine predstavnice ženskega spola. Po pristanku v Bangkok ob 6. uri zjutraj smo si uredile vizo in se nato odpravile na krajši počitek. Zasedle smo klopice na letališču in se udobno namestile. Kljub temu da bi si z veseljem ogledale še Bangkok, je kmalu prišla ura odhoda proti Mjanmaru. Za razliko od leta do Bangkoka so bili na letalu do Mjanmara samo turisti in smo se tako počutile nekoliko bolj domače. Po dveh urah letenja smo končno prispele v Mjanmar. Že iz letala smo lahko opazile pagode, ki so nam sporočale da smo prišle v drugačno deželo, kot je Indija. Po preverjanju viz za vstop v državo smo si uredile taksi do centra Mandalaya. Iz letališča do centra smo se vozile eno uro, ki nas je stala 2,5€ na osebo. S težkimi backpacki smo se odpravile na želežniško postajo, kjer smo morale kupiti vozovnice do Myitkyine. Prodajalec kart z zelo skromnim angleškim besediščem nam je predstavil dve možnosti potovanja z vlakom. 19-urna vožnja na lesenih sedežih za 5€ ali 29-urna vožnja v kabinah s posteljami za 10€. Odločile smo se za drugo možnost in tudi prodajalec je bil navdušen nad našo pametno odločitvijo. Ker smo pred dolgim potovanjem želele napolniti naše želodčke, smo v Lonely Planetu poiskale preverjeno restavracijo, kjer smo si po dolgem času privoščile evropski obrok in odlično mjanmarsko pivo. V pričakovanju naše vožnje z vlakom smo najele prikolico in se z njo odpeljale do železniške postaje. Zmedene turistke smo se sprehajale po železniški postaji in iskale naš vlak. Na vsakem koraku so se našli ljudje, ki so nam z veseljem pomagali in nas usmerili prav do naših kabin. Tam nas je čakalo neprijetno presenečenje. Vlak ni bil prav nič podoben indijskemu vlaku, sedeži so bili umazani, povsod so lezle mravlje, na vlaku pa so bili sami domačini, ki so nam postavljali nešteto vprašanj v svojem jeziku. Me jih nismo razumele prav nič in odgovarjati smo jim začele v slovenskem jeziku ter se ob tem zelo nasmejale. Po namestitvi je vlak končno dobil dovoljenje za odhod in s hitrostjo 20 km/h odrinil proti Myitkyini. Mislile smo, da bo čez čas vožnja postala hitrejša, vendar smo se zelo motile in takoj nam je bilo jasno, zakaj bomo za zgolj 500km razdalje potrebovale 29 ur do cilja. Vožnja ni bila zelo prijetna. Ventilator na stropu ni prav nič ohladil vroč in soparen zrak, poleg tega pa smo morale po dve spati na eni postelji, saj so bili zgornji pogradi zelo umazani. Vlak nas je večino poti premetaval levo in desno, gor in dol, zato naš spanec ni bil preveč trden. Tudi čista stranišča nam niso bila usojena. Za nameček pa smo na poti do stranišča morale premagovati nestabilno loputo, ki je povezovala dva vagona. Med dolgo vožnjo smo lahko opazovale prelepo pokrajino Mjanmara in domačine, ki so nam ob progi veselo mahali. Na vlaku je bil tudi prijazen policist, ki je ves čas skrbel za našo varnost na poti. Po dolgih pogovorih, poslušanju evropske glasbe in grizljanju piškotov smo v večernih urah končno prispele na cilj. Ker smo na cilj prišli celo 10 minut pred načrtovanim prihodom, smo me pričakale našega gostitelja Girisha Santiaga in ne obratno. Z očmi smo ves čas iskale našega temnopoltega moža s sivo brado in po nekaj minutah se je končno pripeljal ter nam namenil močan stisk roke in nam s svojo energijo že takoj ogrel srce.

Na letališču v Kolkati

Počitek na letališču v Bangkoku med čakanjem na letalo

Pogled na Mjnamar

Tipična hiša v Mjanmaru

About the Author:

Leave A Comment