Luč upanja

Luč upanja. Piali Ashar alo. Več kot le šola, ki mi je dala možnost prostovoljstva in vpogled v šolanje v Indiji. To je šola, ki zares odraža svoje ime in kaže upanje za prebivalce vasice Piali ter omogoča možnost šolanja več kot 100 dekletom iz okolice.
Šolo sta ustanovila Mojca in Anup Gayen, ki sta nas s svojo srčnostjo in iskrenostjo takoj očarala. Povabila sta nas v svoj dom, kjer smo med kosilom in druženjem spoznavale indijsko kulturo, hrano in način življenja. Med klepetom smo izvedele mnogo navdihujočih zgodb in misli, ki so v  nas odmevale še dolgo časa. Najbolj nas je osupnila ta, kako se je iz varnega okolja Slovenije preseliti v čisto drugačno kulturo, se zaljubiti, tam ustvariti družino in celo svojo šolo.
Po vseh pripovedih smo z navdušenjem čakale dan, ko se bomo odpravile na prostovoljsko delo v njuno šolo.
Ta dan je kmalu prišel. Vse pa ni potekalo čisto tako, kot smo si zamislile. Že prvi dan smo se izgubile med množico ljudi na vlaku in se peljale malo predolgo in nato iskale pot nazaj do vasice Piali. Ko nam je to uspelo, smo z navdušenjem sedle na “frezo” domačinov, ki so nas odpeljali do šole. Na naše presenečenje, pa nas niso peljali kamor smo bile namenjene, ampak v nek izobraževalni center na čisto drugem koncu vasi. Po prijaznem sprejemu so nam na majhen listek napisali bengalsko ime naše šole, s pomočjo katerega smo kmalu končno prišle v Piali Ashar Alo. Vsi zadovoljni nasmehi in prijazen sprejem so nam že ob prihodu v samo šolo dali vedeti, kakšno veselje smo prinesle kljub našemu zamujanju. Sprehod po šoli pa nam je razširil obzorja in pokazal, kako pouk poteka v čisto drugačnem okolju in vremenskih razmerah, kot smo jih vajene.
Opazovale smo odprte učilnice, ventilatorje na stropovih, ki omogočajo, da kljub vročini in potnim kapljicam, ki so posledica vlage, vse deluje kot mora. Videle smo prečudovite barvne stene, na katerih so različni motivi prostovoljcev iz prejšnjih let. Tudi nas je čakala ena izmed belih sten in po začetnih “brainstormingih” smo dobile mnogo idej, kako bi lahko izgledala. Skozi celotna dva tedna je pridobivala barve in vedno nove like. Pogled nanjo, ko je bila končana, nas je zares osupnil. Vsi preprosti elementi so se dopolnjevali in kazali, da vse, kar delamo z ljubeznijo, naredimo dobro.
Ustvarjanje so nadobudno spremljali vsi zaposleni in pridne učenke. Radovedni pogledi deklic in zanimanje za barvanje, nama je dalo novih idej, da lahko tudi z njimi ustvarjamo. Tako sva poskušali med učnimi urami, ki so nama jih namenile učiteljice, izvesti prave male ustvarjalnice. S kreativnostjo in novimi idejami sva učenkam pokazali, kako lahko iz čisto preprostih pripomočkov, kot so časopisni papir, škarje, lepilo in barve, narediš čudovite izdelke, ki bodo še nekaj časa krasili njihove učilnice. One pa so nas navdušile s svojo spretnostjo in ustvarjanjem izdelkov, kot so posebne voščilnice, uhani, ogrlice, obeski …
Ustvarjanje pa še zdaleč ni bila edina stvar, ki sva jo počeli v šoli. S svojimi znanjem angleščine in različnimi pristopi poučevanja sva navduševali učenke od vrtca pa do zaključnega osmega razreda osnovne šole. Dekleta so se naučila kar nekaj angleških pesmi, preizkusila različne igre vlog, imitacije, skupinske naloge, pisanje in oblikovanje zapisov … Vse to je vsaj malo pripomoglo k boljšemu znanju agleščine, ki jim bo lahko v prihodnosti zelo koristilo.
Tega pa se dobro zavedajo v šoli Piali Ashar Alo.
V želji po tem, da bi deklicam omogočili čim boljšo prihodnost (tudi možnosti učenja v tujini), so naredli prav poseben razred, kjer celoten pouk poteka v angleškem jeziku. V tem razredu sva preživeli največ časa. Deklice so naju naučile toliko novega, midve pa sva jim poskušali pomagati pri znanju nemščine. Učenje je potekalo tako hitro, da so ob koncu dveh tednov učenke obvladale že toliko novih besed, fraz in oblikovanih povedi, da še sami nisva mogli verjeti, česa se lahko v tako kratkem času naučiš. Najbolj neprecenljiv pa je bil njihov trud, ki se je kazal na vsakem koraku, že zjutraj ob prihodu, ko so naju presrečno pozdravile z “Guten morgen”.
Poseben trud je izkazovala tudi njihova učiteljica, ki se je z zanimanjem učila novih besed in jezika, ki ji je čisto nepoznan. Pridobljeno znanje bodo tako učenke z njo v prihodnosti ponavljale. Seveda pa bi bili zelo veseli še več prostovoljcev, ki bi lahko pomagali sedmim učiteljicam, ki so zaposlene, sta povedala Mojca in Anup.
Želja mnogih ljudi je, da bi lahko živeli svoje sanje in bi ob zaključku svoje poti vedeli, da so jih uresničili. Moje sanje o poučevanju v Indiji so se zaradi dveh čudovitih oseb, ki sta sanjala in ustanovila svojo šolo, lahko uresničile. Zaradi njunih sanj in želje pomagati pa se sedaj izpolnjujejo sanje tudi neštetim otrokom iz Pialija. Naj nas sanje navdihnejo in nam dajo upanje, da vsi lahko segamo po njih.

About the Author:

Leave A Comment