Dom upanja – Izkušnja prostovoljstva v indijski sirotišnici

Mateja in Neža sva dva tedna v Indiji preživeli v sirotišnici The Hope Home, kar bi v slovenščino prevedli kot Dom upanja. Z Anupom smo se dan po prihodu v Indijo iz natrpanega mesta odpeljale v zeleno džunglo do ribnika, ob katerem je stala velika hiša z vrtom. Anup nam je povedal, da je to ustanova, kjer bova z Nežo kot prostovoljki delali naslednjih 14 dni. The Hope Home ni običajna sirotišnica, kar smo lahko opazile takoj ob našem prihodu. Pred vrati hiše sta nas pričakala Anil in Asha, ki vodita sirotišnico in sta skrbnika 18-ih čudovitih deklic, ki smo jih zagledale takoj ob prihodu v glavni prostor. Sedele so na tleh in zlagale sestavljanke. V en glas so nas vljudno pozdravile in nadaljevale z igro. Po kratkem pogovoru z gostitelji, so Lea, Anja, Darja in Lara odšle v svoj konec mesta, naju pa je že čakalo spoznavanje z deklicami. Asha je deklice opomnila, da je časa za igro konec in vse so že ob prvem opozorilu hitro začele pospravljati sestavljanke v škatle. Občudovali sva njihovo vzorno vedenje in poslušnost in se takoj začeli spraševati o težavnosti vzgoje tako velikega števila otrok. Ko smo se skupaj posedli v krog, sva z navdušenjem opazovali prisrčne, nagajive in malo sramežljive otroške nasmehe. Želeli sva jih naučiti slovensko pesem in bili začudeni, saj so deklice že znale besedilo in samozavestno pele z nama. The Hope Home namreč že nekaj let gosti prostovoljce iz Slovenije in res lepo je videti kup temnopoltih deklic prepevati v slovenskem jeziku.
Na naše presenečenje sirotišnica ni bila hladna in uradna ustanova, temveč razširjena družina, ki deluje z ljubeznijo in skrbjo, da bi čim več otrok, ki bi drugače živeli v revščini, dobilo ljubeč dom in kvalitetno izobrazbo za lepšo prihodnost. “Daddy! Mommy!” so vzkliki deklic, ko skrbnika Anil in Asha prideta domov med svojih 18 otrok. Poleg njiju pa so deklice zelo navezane na polsestro Ashnil, dedka Abo in strogega strica Kako. Zanimiv kolektiv sestavlja gluha kuharica Usha, ki je zelo komunikativna in z izmišljeno znakovno govorico ves čas razlaga različne zgodbe. Z Nežo sva imeli kar nekaj težav z razumevanjem njenih kretenj, po kakšnem tednu pa sva se že skoraj navadili na neobičajen način komunikacije.
Zelo pomembno vlogo pri vzgoji deklic ima vera. V Indiji je le nekaj odstotkov kristjanov. V družini, kjer smo opravljale prostovoljno delo, je krščanska vera povsem vpletena v vse dejavnosti. Otroci vsako jutro preberejo odlomek iz Biblije, pred začetkom šole pojejo verske pesmi, molijo pred jedjo, poleg tega pa imajo vsak večer tudi eno uro verske vzgoje. Za starše in druge skrbnike je to način vzgoje in podajanje naukov in nasvetov za življenje. Tudi vzgoja je sicer zelo tradicionalna in neprimerno vedenje je velikokrat obravnavano s trdo roko. Z Nežo sva na začetku doživljali kar majhen kulturni šok, vendar sva kasneje ugotovili, da so v Indiji nekatere stvari še vedno kot v Evropi 50 let nazaj.
To se je opazilo tudi pri izvajanju pouka. Že prvi delovni dan sva z Nežo dobili svoj razred in začeli s poučevanjem. Deklice namreč do 6. razreda obiskujejo domačo šolo. Učilnice se nahajajo v najvišjem delu stavbe in po zajtrku ter jutranjem petju se dekleta oblečejo v uniforme in odhitijo na pouk. Opazili sva, da so učne ure zelo rigidne, otroci so navajeni učenja na pamet, pisanja po nareku in stroge discipline. Težko jim je bilo oblikovati svoje mnenje, delati v skupini in govorno nastopati. Tudi petje med učnimi urami ni bilo dovoljeno. Zato sva se z Nežo trudili, da bi pripravili bolj dinamične učne ure in jim pokazali drugo plat učenja. Kmalu so se deklice sprostile in postale bolj samozavestne v svoje sposobnosti. Ugotovili pa sva tudi, da imajo veliko željo po znanju. Zelo so se veselile testov, dvigovale roke, da bi pokazale svoje znanje in naju ves čas spodbujale, da jim pomagava pri učenju.
Po pouku smo vsak dan imeli kosilo. Za zajtrk, kosilo in večerjo je bil na sporedu riž z različnimi prilogami, ki so žgale v ustih. Z Nežo sva se le stežka navadili na pikantno hrano, prav nasprotno pa so deklice bile navdušene nad čilijem in so se nagajivo nasmihale, ko sva pri kosilu razlagali, kako zelo nas pečejo usta.
Z Nežo sva poleg pouka izvajali tudi prostočasne dejavnosti in pleskali stene.  The Hope Home je zgradba polna barvitih poslikav, ki so spomin na številne slovenske prostovoljce. Otroci so nad njimi navdušeni in med najinim pleskanjem so veselo ponavljali: “Slovene people are so good at painting!”
The hope home je zagotovo pustil v najinem življenju velik pečat, ki se ga ne da pozabiti. Srečne deklice z neverjetno vero v boga in spoštljivostjo bodo v najinih srcih ostale za vedno.

About the Author:

Leave A Comment