Delati majhne stvari z veliko ljubeznijo

Kalkuta, Indija. Mesto srčne, skromne ter predvsem velike ženske. Matere, ki navdihuje in rešuje. Še danes, čeprav njena duša že počiva v miru. Njeno dobroto in razdajanje namreč nadaljujejo misijonarke ljubezni v Centrih Matere Terezije. Gre za različne hiše, razpršene po celotnem mestu. V vsaki izmed njih oskrbujejo svojo populacijo najbolj ranljivih: otroci s posebnimi potrebami, odrasle ženske z motnjami v duševnem razvoju, sirote in podobno. Dve iz naše skupine sva se imeli čast podrobneje seznaniti z delom v “Shishu Bhavan – Children’s Home”.
Stanovanje sva zapuščali okoli pol sedme ure zjutraj in se po izzivalnem zaklepanju vrat, podajali na premočene, blatne ulice ter po njih skoraj stekli do podzemne železnice. Za karto je vsaka odštela pičlih 20 centov, česar zares nisva pričakovali. Naslednje presenečenje pa naju je čakalo že takoj, ko sva stopili na metro. Zaradi ledeno mrzelega zraka, ki je pihal iz klime, sva namreč kar otrpnili. Ko sva se kasneje potepali po tej deželi nasprotij, sva se zaradi pretiravanja z ohlajanjem prostorov pogosto srečevali s strahom pred podhladitvijo. 😛 Za podobno trepetanje pa je pogosto poskrbel tudi dež, ki naju je prijazno pozdravil ravno, ko sva lovili taksi do najinega Centra. Močno je trkal po dežnikih, v najine čevlje pa vstopal skozi luže na cestah. Po borbi z domačini in napornem prerekanju za ceno vožnje sva našli zavetje v rumenem, zastarelem in umazanem, a udobnem taksiju, ki naju je v 14 dneh do delovnega mesta popeljal po vsaj petih različnih poteh. Zaradi nizkega nivoja angleščine voznikov sva se pogosto spraševali, če bova sploh dosegli cilj. In k sreči vsakič tudi sva.
Samo prostovoljsko delo pa nama je na ramenih pustilo en kup vtisov, odprtih vprašanj in globokih emocij. V Centrih Matere Terezije sva se namreč soočili z drugo kulturo, ki za sabo potegne tudi mnogotere različnosti: v mišljenju, ravnanju, odnosu, izobrazbi, vzgoji… Posledično sva morali v sebi prebuditi veliko mero razumevanja, predvsem pa tolerance, saj so v Indiji vzgojni prijemi veliko trši od slovenskih. Hkrati sva opazili tudi velik primanjkljaj v izobrazbi vzgojiteljic. Med drugim je otrok smatran kot pasivno in nebogljeno bitje brez lastnega zavedanja. In z njim tako tudi ravnanjo. V Indiji učiteljice, varuške ipd. na splošno hodijo v službo po denar in si ne dopuščajo, da bi se na kakršen koli način navezale na otroke. Svoja čustva držiji na distanci.  Posledično moraš kot prostovoljec_ka v Centre priti odprte glave in se zavedati kulturnih razlik med Indijo in zahodnim svetom. Še posebej tistih, ki se tičejo pojmovanja svobode, spoštovanja in razmerij. Šele ko na ta dejstva pogledaš v kontekstu, se zavedaš edinstvenosti in veličine te ustanove. Brez njenega zavetja bi bili ti otroci vsak dan izpostavljeni spolnim zlorabam, lakoti, trgovini z ljudmi, nasilju, izkoriščanju in še kakšni grozoti noči, ki so v Indiji skoraj pravilo, če živiš na ulici. Tako pa tu vsak dan prejmejo topel obrok, tuš in posteljo. Vsi od petka do ponedeljka obiskujejo tudi “šolo”. Midve sva zabavali 3-6 letnike. Dan smo med tednom začeli z molitvijo in hvaležnim poklonom Materi Tereziji. Nato je vedno sledilo prepevanje pesmic v vseh možnih jezikih, saj smo prostovoljke prihajale iz različnih držav sveta. Naju je zmotila predvsem prepoved gibanja otrok. Vzgojiteljice so se namreč bale, da si bodo otroci v primeru, da vstanejo iz klopi, kaj polomili. Tako so ves čas pridno sedeli v klopeh in ploskali. Tudi ko sva zapeli “Abraham ‘ma 7 sinov” jim ni bilo dovoljeno v umirjeni hoji obkrožiti klopi, češ, da so bili nekateri ob sprejemu podhranjeni in z gibanjem izgubljajo preveč energije. Ampak nič zato. Spoštljivo sva sprejeli odločitev vzgojiteljic in se zadovoljili s širokimi otroškimi nasmehi, navdušenim skakanjem na stolih in mrmranjem melodije. V bistvu jih je ta pesem tako prevzela, da sva jo morali zapeti večkrat na dan, k sodelovanju pa sva aktivirali še ostale prostovoljke. Po kakšnem tednu iz otroške kopalnice celo zaslišiva “vsi tako, vsi tako, vsi so delali tako”. V trenutku se k prepevanju otroške polomljene slovenščine pridružita še najini srci. Začutiva moment blaženosti. To naju spomni tudi na vse tiste  iztegnjene rokice željne tesnih objemov. Na vzklik “Aunty!”, ki oznanja hrepenenje po bližini, dotiku in pozornosti. Obešanje za vrat. Metanje v zrak. Plezanje po telesu. Lovljenje časopisnega papirja, ki ga je odpihnil ventilator. Poskusi lizanja lepila v stiku. Trganje papirja. In predvsem, kako malo potrebuješ za iskreno veselje.
Vse, po čemer so hrepeneli najini otroci, je bil nežen fizičen kontakt,  ljubkovanje in sočustvovanje. In takšna celotna slika ti očisti vse zaprašene razloge za odločitev glede tovrstnega preživljanja poletnih počitnic. Ko na koncu potegneš črto, celo umivanje otroških ritk po kakanju in sobotni kaos, ko trideset otrok hkrati počne kar želi, kriči kolikor želi in se obeša na kogar koli si želi, dobi dodano vrednost in prav posebno mesto v najinih srcih.

About the Author:

Leave A Comment