Tipičen dan pri Toddlerjih, Shishu Bhavan

Otroci.

Živahni, razigrani, nasmejani, jokajoči, pridni, malo manj pridni (sploh takrat, ko je treba pospraviti igrače) … Pač otroci. Takšni, kot povsod.

Z Moniko sva se odločili, da bova svoj čas v centrih matere Terezije posvetile otrokom v domu Shishu Bhavan. Stari so bili nekje od enega po do treh let in razen dveh izjem so bili videti povsem zdravi. Mentalno ali fizično prizadeti otroci so v drugem domu.

Tipičen dan v našem domu se je začel s kratko molitvijo, nato pa smo odšli v učilnico. Prostovoljke iz različnih držav smo otrokom pele otroške pesmice v angleškem jeziku, včasih pa tudi kakšno v lastnem jeziku. =) S pomočjo pesmic naj bi se otroci počasi naučili jezika. Ja, zgodaj začnejo. A for apple, B for ball, C for cat and D for dog … In tako cela abeceda. =) Njihov osnovni jezik je bengali in ko jim vzgojiteljice kaj rečejo v njihovem jeziku, takoj ubogajo. Mi jim govorimo in pojemo v angleščini. Ob vstopu v šolo se bodo mogli naučiti tudi hindija. In vsak od teh jezikov ima svojo pisavo!

Po petju pesmic in ponavljanju abecede, barv ali živali v angleščini, sledi zajtrk za njih in čaj ter piškoti za nas, prostovoljce. Nikoli nisem nikjer pila tako sladkega čaja kot smo ga pili tam, v Centrih. Ampak je bil pa dober =) Med odmorom vedno poskušam poklepetati s kakšno tujo prostovoljko. Zanimive zgodbe imajo. Pa lahko mi tudi povedo kaj o otrocih – ker sem komaj prišla, me zanima marsikaj, pa otrok enostavno ne morem vprašati. Jane iz Kanade mi je res olajšala prve dni; ona mi je razložila, kako stvari delujejo, kako je s programom, otroci, učiteljico in vzgojiteljicami in tako dalje.

Po odmoru oz. zajtrku odpeljemo otroke nazaj v učilnico. Včasih se igramo, včasih rišemo, sestavljali smo stvari iz lego kock, se igrali s plastičnimi živalmi … Ni nam bilo dolgčas in igrače je bilo treba kar prehitro spet pospraviti …

Po igri odpeljemo otroke v kopalnico, tam jih vzgojiteljice stuširajo, mi pa takrat preoblečemo vse posteljice v spalnici. Ko so vsi umiti, je že čas za kosilo. Riž in takšna ali drugačna omaka. Včasih zelenjavna, včasih z mesom, včasih dobijo tudi umešana jajčka. Vsekakor sem prepričana, da imajo riž za kosilo vseh 365 dni v letu. Nekaterim otrokom pomagamo jesti, drugi jedo sami … In čas je za slovo. Otroci gredo spat, midve z Moniko pa na avtobus, nato na metro in nato domov, na naš Kavi Subhash.

Fotografije ne morem nalepiti, saj se slik iz Centrov ne sme objavljati na spletu. Ampak kdor je bil pri Toddlerjih in ve, kako je s petjem … prebereš spodnji dve pesmici  … in spet si tam, v učilnici, pred otroci. =)

I love you, you love me
We’re a happy family
With a great big hug
And a kiss from me to you
Won’t you say you love me too?

About the Author:

Leave A Comment