Po petnajstih dneh

(Vsem se v vednost ze vnaprej opravicujem zaradi pomanjkanja suminkov, ki jih na indijskih racunalnikih pac ni mogoce najti.)

Po skoraj petnajstih dneh sem si vendarle vzela dvajset minut in se odlocila, da zapisem nekaj obcutkov in dogajanj, ki so se v skupini pripetila zacasa tega popotovanja. Pravzaprav je tezko opisati svoje obcutke in vse, kar se dogaja okoli mene.

Pred dvema letoma sem obiskala Madagaskar. Afrika. Misijoni. Neko varno pribezalisce, kjer ves kaj pricakovati. Ko sem prispela v Indijo, me je zajel val ljudi. Se v zivljenju nisem stala v mestu, kjer bi zivelo vec kot 22 milijonov ljudi. 22 MILIJONOV! Ljudje so mi ze od nekdaj govorili, da je Indija nevarna, sploh ce se tja odloci potovati zenska. Nikoli me ni bilo zares strah raziskovati taksnih dezel. Je ze res, da te kaj hitro kdo prinese naokrog in placas nekaj rupij vec, kot bi za to placali domacini, a nekaj takega je tako ali tako pricakovati v tuji dezeli, mar ne?
Preden smo sploh prisle do nasih gostiteljev smo se odlocile, da Indijo zelimo izkusiti iz prve roke. In nic ni boljsega od nekajdnevnega raziskovanja mest, trdnjav, pogovorov z nasim voznikom Sandeshem, ki nam je razlozil vse o indijskih obicajih in navadah. Preizkusanje naana, lassija in razlicnih omak, ki so tako pekoce, da se nekaj casa ne cutis jezika in ust. Clovek se kaj hitro navadi tuje zemlje: krav, ki lezijo sredi avtoceste, zensk, ki nosijo sarije, vonja po ciliju in grozne vlage, v kateri se oprana oblacila nimajo moznosti posusiti. Vrocina v Sloveniji se domala ne more primerjati z mesanico vrocine in vlage tu. Domacini so seveda vsega tega vajeni. Povsem normalno je, da zenske nosijo dolge hlace in tunike, ceprav je zunaj 40 stopinj.

Danes se pocasi koncuje ze tretji dan, ki sva ga s Tino preziveli v sirotisnici Hope Home.
Preden sem prisla k druzini, ki ze nekaj let skrbi za osemnajst posvojenih deklet, nisem imela predstave kako naj bi stvari v sirotisnicah potekale. Ze po pogovoru Anilom in Asho, ki sta oskrbnika oz. vodji sirotisnice, sem kaj hitro ugotovila, da to ni povsem obicajna sirotisnica. Dve hisi, v katerih so dekleta nastanjena, jim predstavljata dom. Dvomi kako bova tu sploh lahko pomagali so hitro posli. Zjutraj s Tino uciva pet deklet iz cetrtega razreda, v popoldanskem casu pa tudi ostalim pomagava pri ucenju in delanju domace naloge. Tako se imam moznost preizkusiti v uciteljskih vodah in govorjenju angleskega jezika. Naporno je, pa kljub temu tako mocno izkustvo, da ga ne bi zamenjala za nic na svetu!

Ko ob tem, zacuda dokaj hladnem veceru, opazujem dekleta, ki se pripravljajo na vecerjo, me obdajata mir in veselje, da kljub temu, da sem na drugem koncu sveta, ljudje vedo kaj je sreca in kaj je ljubezen. Navzkriz popolnoma drugi kulturi, je zivljenje tu cudovito. Polja. Vlaki. Zelenje. Mesta. Reke in poplavljene ulice. Mocna vera v Boga, kljub velikem stevilu muslimanov in hindujcev. Trobljenje (trobljenje VES cas! dobesedno!). Toliko razlicnih vtisov, ki ti jih ponuja pisana Indija.

Ko koncujem svoje pisanje, se cutim dolzna napisati nekaj besed tudi o rizu. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem velika ljubiteljica riza. Riz bi zlahka jedla vsak dan preostanek svojega zivljenja. Ko sem pet tednov prezivela na Madagaskarju sem riz jedla vsak dan, z vsemi kamencki vred, cesar posledica je bila odlomljena plomba. Bozanskost, vam pravim! Ko sem se odpravljala v Indijo, sem bila torej navdusena nad dejstvom, da je glavna jed na meniju riz. Po tem tednu vam lahko iskreno recem, da riza ne bom jedla vsaj se kak mesec po moji vrnitvi domov. Slednje napisano je namenjeno predvsem moji druzini, ki jim je to lahko v oporo in upanje (po dobrem mesecu bo riz zopet na meniju vsaj trikrat na teden).

Zaenkrat vas pozdravljam iz Indije v ljubo Slovenijo in vam zelim cim vec poguma, da tudi sami zberete voljo ter se odlocite za nekaj tako norega.

Estera Marija

About the Author:

Leave A Comment