Drugi teden dela :)

Minil je tretji teden našega dela v Braziliji. Sprašujem se, kako gre čas lahko tako hitro. Razmišljam o vsem, kar se nam je zgodilo v teh treh tednih in ugotavljam, da še vedno ne dojemam, da se sprehajam po poteh na čisto drugem koncu sveta.

V Braziliji velikokrat pomislim na Don Boska. Že od nekdaj mi je zgled in tukaj se počutim, kot da bi živela v njegovem času. V Corumbi je namreč veliko centrov, kjer otroci preživljajo prosti čas, medtem ko niso v šoli. Pravijo jim preventiva pred ulico. Otroke usmerjajo v kvalitetno preživljanje prostega časa (tukaj je namreč veliko droge …).
Polovica otrok hodi v šolo dopoldan (od približno 7h do 11h), druga polovica pa je v centrih. Popoldan (od približno 13h do 17h) pa je ravno obratno.
V centrih otroci naredijo domačo nalogo, imajo učno pomoč in razne delavnice (ples, capoeira, kitara, šivanje, nogomet, košarka, izdelovanje zapestnic …).
In to me spominja na Don Boska. Tudi občutek, ko smo prvi dan prišli tja, je bil, kot da smo na nekem velikem oratoriju.
Zdaj pa nekaj utrinkov iz drugega tedna:
– PCAF: Don Boskov center, kjer sva z Majo izvedli delavnico zumbe, Lina in Luka pa sta z otroki ustvarjala in igrala odbojko. Spoznali smo tudi plesnega učitelja in skupino njegovih učencev, ki tako dobro plešejo, da smo (dobesedno) gledali z odprtimi usti. Tako nismo učili samo mi njih, ampak so tudi oni učili nas. 😉
Radio – Med ogledom “Don Boskovega mesta” s tamkajšnjim Salezijancom pripravnikom, smo pristali v studiu brazilskega radia!! Bilo je nenačrtovano! Napovedovalec je bil ravno v elementu in meni nič, tebi nič, začel govoriti, da ima v studiu goste iz Slovenije … v nekaj sekundah smo že sedeli vsak za svojim mikrofonov in v polomljeni portugalščini odgovarjali na njegova vprašanja. Šele takrat, ko smo že odšli, smo ugotovili, da smo Luka ponesreči “proglasili” za Salezijanca. 🙂 ups …
APAE – Center za otroke s posebnimi potrebami
Tega dneva smo se po resnici povedano kar malo bali – razen Maje, ker je to njeno področje. Ampak na koncu smo se imeli super! Z otroki, mladostniki in nekaj odraslimi smo peli, plesali (takega žura pa še ne!), risali, se žogali, lovili milne mehurčke …
Šola Marije Mazzarelo – tudi tukaj smo imeli delavnico zumbe in risanja. Otrok je bilo manj, šola je bila manjša, kar je bilo kar olajšanje po napornih dnevih prej.
Oratorij – Tisti vikend nas je čakal prvi oratorij v centru CAIJ. Pripravili smo igro iz svetega pisma Jezus hodi po vodi. V teh teatrih res uživamo. Zadnjič smo se tako vživeli, da sva se z Lino med veslanjem zaleteli in se je meni tik pred koncem igre vlila kri iz nosa. Še dobro, da nihče ni opazil. 😉
Teden smo zaključili s sveto mašo in odličnim sladoledom, kamor smo šli z našo gostiteljico Luciene. 🙂

About the Author:

Leave A Comment