Obiski družin

V centru CAIJ, kjer smo delovali največ časa, imajo navado, da učitelji obiščejo starše, ki ne pridejo na srečanja ali pa njihovi otroci ne obiskujejo centra. V zadnjem tednu smo tudi mi dobili priložnost in se z učiteljico odpravili po domovih.

Ljudje, ki smo jih obiskali, res živijo v revščini. Ampak bolj kot to, so me pretresle zgodbe teh ljudi. Večina družin, ki smo jih obiskali, je bilo “razdrtih”, “sestavljenih”. Otroci živijo z enim od staršev, veliko ločenih staršev živi z novimi partnerji, otroci odraščajo s polbrati in sestrami, ali pa celo ne živijo pri pravih starših. Ogromno je ločitev, slišali pa smo tudi o drogi in nasilju v družinah. Že to, da so tukaj v okolici 3 sirotišnice po 6 do 12 otrok, se mi zdi grozno. Toliko otrok brez prave družine.
V Braziliji nas je presenetilo tudi to, da so dekleta noseča že pri 13ih ali 14ih letih. Tudi poročajo se bolj mladi (če sploh se poročijo). Srečali smo fanta, ki se je poročil pri 18ih, ločil pa takoj leto za tem. Tega si sploh ne znamo predstavljati.
Obiskali smo mamo, ki svojega sina ne more pripraviti do tega, da bi zjutraj vstal. Pravi, da zvečer igra igrice na telefonu, potem pa zjutraj ne vstane.
Druga mama, ki smo jo obiskali, pravi, da sin ne živi pri njej, ampak pri očetu, točnega naslova pa ne zna povedati.
V eni izmed prvih družin, ki smo jih obiskali, živi mama s sinom in drugim partnerjem. Pravi oče tega sina ima tudi drugo partnerko in trenutno pričakujeta otroka, zato s prvim sinom noče govoriti. Ta otrok pa se sploh noče več pogovarjati, zapira se v svojo sobo …
In še so zgodbe, ki bi jih lahko naštevala.
Koliko bolečine, težkih situacij, sovraštva … starši se tukaj sploh ne zanimajo za svoje otroke. To mi je bilo najtežje videti. Ljudje ne živijo težko zaradi materialnega pomanjkanja – no, tudi – ampak težje živijo zaradi tega, ker ne znajo graditi medsebojnih odnosov. Zavedam se, da smo verjetno obiskali tiste res najhujše primere družin, ampak že teh je bilo ogromno.
Najbolj pa me je pretresla zgodba fanta, ki smo ga obiskali nazadnje. Živi še z dvema bratoma in očetom. Mama je zbežala od doma. Tudi dva od treh sinov bežita od doma in potem noči preživljata na ulici.
V tistem dnevu smo Slovenci zvečer pripravljali predstavitev Slovenije. Ta fant je prišel učiteljici povedat, da si želi priti na predstavitev. Ker pa ga oče sigurno ne bo pustil, bo zbežal od doma. Zato je učiteljica, ki je govorila s starši, poskušala prepričati očeta, da bi pustil sina zvečer na predstavitev. Čeprav nisem razumela vsega v pogovoru, sem videla, da ga je prepričevala kar nekaj časa. Ko sem med pogovorom opazovala tega fanta, so mi prišle solze v oči.
Zdaj, ko z napakiranimi nahrbtniki čakam, da gremo na avtobus, vem, da lahko naredim le to, da se jih večkrat spomnim v molitvi. Priporočam pa jih v molitev tudi vam, ki ste to prebrali. 🙂

About the Author:

Leave A Comment