Med prašnimi cestami

Prvič v puloverju sedim pred našo hišo, veter mi boža obraz, zvok otroškega joka iz sirotišnice
prekinja tišino po nevihti. Po cesti se je ravnokar odpeljala kočija in moje misli se potikajo po
preteklem tednu. Za nami je že en teden. Zdi se mi, da smo tu že veliko dlje, saj se nam je
zgodilo toliko stvari.
Običajno se je dan pričel z budilko ob 5.45 za tistega, ki je kuhal kavo, za vse ostale pa nekaj
minut kasneje. Vsi smo se kot megle privlekli iz svojih postelj za mizico, kjer smo pozajtrovali.
Sledila je pot proti centru CAIJ. Otroci so iz vseh strani po prašnih cestah prikorakali v prostor,
kjer se vsak dan začne z molitvijo in teatrom, ki smo ga skrbno pripravljali en dan prej.
Po delčkih smo odigrali svetopisemsko zgodbo o talentih (kar v slovenščini, da so otroci videli
kako se počutimo, ko nam nekaj razlagajo :))
Po teatru smo se postavili na svoja mesta – Maja in Teja v učilnico oblečeno v ogledala, Luka in
jaz pa … no, vsak dan drugam. Kamor so naju postavili.
Ogledala so odsevala plesne korake slovenske in tuje glasbe, nasmehe do ušes in prepotene
Potovke, ki so v enem dnevu že štiriindvajsetič plesale na isto pesem. Iz učilnic kjer so otroci
ustvarjali pa se je razlegala polomljena portugalščina in vsak drugi stavek: Espera, ole aqui!
(Počakaj, poglej sem!) Pri četrti skupini so navodila postala že malo bolj tekoča in z več
besedami. Počasi, ampak res počasi se navajamo na njihov jezik in čedalje več besed ostaja v
spominu.
Po štirih urah je sledilo kosilo (riž, fižol, drobtine z bananami in manioca), ki smo ga po navadi
pojedli doma, si vzeli material za nove delavnice in se čez dobro uro vrnili na mesto in ponovili
isto, tokrat z najmlajšimi in najstarejšimi.
Ko je ura odbila 17, je napočil čas, da se vrnemo domov, si vzamemo nekaj trenutkov zase,
pojemo večerjo, se poigramo z malčki iz sirotišnice in začnemo s pripravami igrice in delavnic za
naslednji dan. Ideje so kapljale zelo počasi, saj upoštevajoč, da nimaš na voljo veliko materiala,
da so navodila podana večino v pantomimi, ni lahko najti primernih izdelkov za 6-letnika in hkrati
za 16-letnika. Pa nam je kljub vsemu nekako uspelo in tako smo v petek z igro v teatru zaključili
delo v centru za ta teden.
Od tega tedna nam ostajajo objemi otrok, Despacito, sprejetost.

About the Author:

Leave A Comment