Stik svetov

Uau v Bolivijo greste!! Kaj pa boste tam delale? Aha, v psihiatrični bolnišnici boste pomagale… Začetno navdušenje zvedavih ljudi je zelo hitro pojenjalo. V njihovih očeh smo lahko prebrale neizrečena vprašanja kot so: kaj vam pa je, psihiatrična bolnišnica, res niste uspele izmed vseh dobrodelnih dejavnosti, ki se odvijajo širom sveta najti kaj drugega?? Priznamo, da smo kljub svoji trdni volji in odločnosti, da se podamo na to pot večkrat podvomile o pravilnosti naše odločitve.

Prišla je nedelja, naš prvi dan dela. Nismo točno vedele kaj pričakovati. Naš gostitelj je dejal, da se na prve ure ne rabimo kaj dosti pripravljati, saj bo on vodil dejavnosti, me pa ga bomo samo spremljale in spoznavale paciente. Slišati je bilo precej enostavno, vendar še vedno nismo  najbolj vedele, kaj bomo s pacienti  delale, če se da z njimi sploh kaj početi, kako naj se vedemo do njih.. Tako polne dvomečih vprašanj smo tisto nedeljo vstopile skozi vrata bolnice. Marsikdo bi si mislil, da se prostori nahajajo v kakšni razpadajoči stavbi, po možnosti brez elektrike in urejenih sanitarij. Vendar to ne drži za Centro di Riabilitazione e Salute Mentale San Giovani di Dio, kakor se bolnišnica imenuje. Prostori so zelo urejeni, čisti in v čudovitem okolju, obdanem z gorami. Kompleks je sestavljen iz sedmih med seboj ločenih stavb. Vhod v bolnišnico je skozi glavno stavbo, ki vključuje recepcijo in prostore namenjene psihiatrom. Druga stavba je namenjena kuhanju obrkov za paciente, sem hodimo tudi me vsak dan ob 13. uri na kosilo. Ostalih pet stavb je namenjenih bolnikom. Pacienti so v njih razporejeni po težavnosti njihove bolezni. Prva stavba je namenjena bolnikom, ki so v bolnišnici prvih 14 dni, nato pa jih ali pošljejo domov ali pa razvrstijo v naslednjo skupino. Druga skupina so Intermedios, ki vključuje paciente z motnjami razpoloženja. Sledijo pacienti Larga estancia 1, kjer so osebe z različnimi telesnimi nezmožnostmi npr. gluhonemi. Ostali dve skupini s katerimi me ne bomo delale so še odvisniki in pacienti s težjimi oblikami bolezni.

Pa se vrnimo nazaj k našemu vstopu skozi vrata bolnišnice. Takoj skoraj na vhodu nas  je pozdravila ena izmed pacientk – Joanna, nas objela in predstavila še ostalima dvema pacientkama, ki sta se ravno sprehajali zunaj. Bile so nas zelo vesele in se nam zahvalile, da bomo preživele en mesec z njimi. V stavbi kjer so Intermedios bolniki smo spoznale še ostale paciente. Ob našem vstopu so nas  obkrožili, nas objeli in nas takoj vključili medse. Na začetku smo bile zelo zadržane, vendar so pacienti hitro premagali naše  nelagodje in nas s sabo potegnili v vrtinec plesanja in petja.

 

Pacienti s katerimi delamo so tako pristni, veseli, nasmejani, polni radosti, med seboj si pomagajo in se veselijo drug drugega. Seveda so med njimi tudi takšni, ki zaradi svoje bolezni le strmijo predse, vendar tudi ti med ustvarjalnimi delavnicami sodelujejo in nas večkrat presenetijo z izdelki za katere bi rekli, da oni pa tega že niso zmožni narediti. V bolnišnico smo prišle, da bi  naredile nekaj dobrega, da bi podarile svoj prosti čas, vendar sedaj iz dneva v dan spoznavamo, da je ta proces učenja obojestranski, me njim podarimo svoj čas,  oni pa nas obdarjajo s svojim veseljem in pozitivno energijo. Tako skupaj ustvarjamo radosten svet, na katerega je že marsikdo v naši gospodarsko razviti Evropi čisto pozabil.

Danes je nov delovni dan in me komaj čakamo ponovnega srečanja s pacienti in širjenja pozitivne energije!

About the Author:

One Comment

  1. Petra 31. 7. 2017 at 11:08 - Reply

    Pozdravljene punce!
    Upam, da ste še vedno v Boliviji in da dihate na polno LaPaz, mesto neštetih lučk in predvsem čudovitih ljudi, ki jih spoznavate v bolnišnici…
    Verjamem da Caztor vsaj tako lepo skrbi za vas, kot je za skupino šestih deklet pred 4-mi leti. Želim vam Poguma in nasmeha še naprej na vaši (Bolivijski) Poti. Super ste!!
    In prosim če prenesete Hola! Caztorju, od “najslabše učenke” španskega jezika 🙂

    Petra T.

Leave A Comment