Majhen delček mojega srca je ostal na Madagaskarju

Mineva približno tri tedne, odkar smo se vrnili nazaj v realnost. Odkar smo se vrnili z velikega, posebnega, edinstvenega, drugačnega, revnega, a hkrati čudovitega otoka. Madagaskar je otok, kjer se zdi, da se je čas ustavil že mnogo let nazaj. V času, ko so se ljudje veselili vsakega trenutka, ko jim dan polepšala vsaka malenkost. V času, kjer so živeli preprosto in brez vse nepotrebne ‘krame’, ki nas danes obdaja na vsakem koraku. V času, kjer se jim ni neprestano nekam mudilo, in so čas namesto v urah merili v dnevih. V času, kjer so ljudje živeli v stiku z naravo, v hiškah iz blata ali pa premožnejši v hiškah iz lesa. V času, kjer so bili hvaležni, da je vsak dan in večkrat na dan na jedilniku ‘samo’ riž, v času, kjer je avto v vas prišel enkrat na mesec. V času, kjer so se veselili vsakega trenutka in živeli življenje v vsej polnosti, no vsaj velika večina. In na Madagaskarju ljudje v tem času živijo še danes. Zato so lahko v marsičem bogatejši od nas.

dsc_0324

Otroci na Madagaskarju so pravi mojstri pri izdelovanju igrač iz odpadnega materiala.

Ko smo se 6. julija, kot majhni nadebudni otroci poslovili od staršev in prijateljev ter se radovedno odpravili novim dogodivščinam naproti, si niti slučajno nisem predstavljala, da me na drugem koncu sveta čaka nekaj tako edinstvenega, drugačnega in neopisljivega. Dogodivščine so nas čakale na vsakem koraku in o različnih prigodah, ki smo jih doživeli, bomo še pisali. Naj bo tole moje pisanje le uvod, v naše blog objave, ki zaradi pomanjkanja elektrike in signala na Madagaskarju, še niso našle poti na splet.

Za 39 dni smo odleteli 8000 km daleč, organizirali smo 4 oratorije za skupaj približno 1500 otrok, obiskali 4 slovenske misijonarje in laiškega misijonarja, po cestah prevozili več kot 3000 km in doživeli neskončno nepozabnih dogodivščin. Blatne ceste, ki sploh niso ceste so postale del našega vsakdana. Čeprav se verjetno sliši čudno, pa smo ravno zakopani v blatu doživeli veliko nepozabnih trenutkov. Na ‘kasonu’ belega Miva dirkača, ki se lahko spremeni tudi v podmornico, nikoli ni bilo dolgčas. Veselo petje naše skupine je le redko utihnilo. Čudovita narava nam je jemala dih. Nebo polno zvezd, ki si ga ne morete predstavljati niti v najlepših sanjah pa nam je privabilo solze na oči. Pijavke so bile naši hišni ljubljenčki. Bili smo blatni in mokri od glave do peta, vendar veseli in srečni. In priznam, da petdeset odtenkov malgaškega blata kar precej pogrešam.

dsc_1193

Blatne ‘ceste’ so del vsakdana na Madagaskarju. In kot vidite smo se v blatu zelo zabavali.

Največ so nam nedvomno dali otroci, ki so nas vedno čakali ob cesti in vsako jutro ob prvem jutranjem svitu pred našimi vrati. Njihova življenja tam, pa niso tako rožnata, kot se zdijo. Kot pravi Pedro Opeka: »Otroci so naše največje bogastvo in nič ni večje od Božje ljubezni, ki gori v srcih najrevnejših otrok. Vera in veselje.« Otrokom ne zmanjka energije, njihove radovedne oči se kar bleščijo in prelepo jih je videti, kako se ti iskreno smehljajo in te pozdravljajo. Družine so velike in otroci so zaželeni, vendar morajo v večini primerov sami poskrbeti zase in starejši še za svoje mlajše bratce in sestrice. No, če bi družinam sploh lahko rekli družine. Dekleta zanosijo že zelo mlada, pogosto neizobražena. Moška zvestoba eni ženski pa je prej izjema kot pravilo. Očetje pogosto ne čutijo dovolj odgovornosti za vzgojo otrok. Tako otroci ostanejo sami oz. z mlado mamico. Verjetno so ravno zato, tamkajšnji otroci neizmerno veseli toplega objema, stiska dlani in že iskrenega nasmeška ali pozdrava. Večkrat mi je bilo žal, da sem imela samo dve roki in eno naročje. Če bi lahko, bi naenkrat crkljala vse otroke. Res neverjetno je, kako preprosto smo jim lahko polepšali življenje.

dsc_0118

Igramo se gnilo jajce s približno 400 otroki. Igra, ki so jo tako odrasli, kot tudi otroci, preprosto vzljubili.

Prav tako lepo popotnico za življenje pa so nam seveda dali tudi misijonarji: Pedro Opeka, Janez Krmelj, Tone Kerin, Jani Mesec in Matevž Strajnar. Zaupali so veliko zanimivih zgodb, dogodivščin in resničnosti življenja na Madagaskarju. Pokazali so nam veliko skritih kotičkov in nam omogočali bivanje na misijonih ter spoznavanje lokalne skupnosti. Skupno imajo samo to, da so vsi slovenski misijonarji na Madagaskarju, drugače pa vsak zgodba zase. Vsak edinstven in nenadomestljiv. Za tamkajšnje ljudi sem misijonarje videla kot nekakšen zaklad ali oazo sredi puščave, kjer se lahko okrepčaš ali najdeš oporo v ‘sušnih’ časih. Lepo je videti, kako učijo, gradijo, svarijo pred skušnjavami in nevarnostmi, rešujejo življenja, osvobajajo, skrbijo za uboge, se odpovedujejo in s svojim življenjem ter zgledom pričujejo in spodbujajo malgaše. Zato sem neskončno hvaležna za vse življenjske modrosti, ki sem se jih lahko naučila od njih.

dsc_1068

Imeli smo to čast, da smo spoznali misijonarja Pedrota Opeko in v njegovem mestu preživeli nekaj dni.

Vesela sem, da sem bila lahko del neverjetne izkušnje naše odprave po odmaknjenih, ne-turističnih krajih jugovzhodnega dela otoka in neverjetnih zgodb, ki jih piše življenje malgaškega ljudstva. Vsa doživetja s katerimi mi je Madagaskar postregel so v meni pustila velik pečat in lahko rečem, da sem tam pustila majhen delček svojega srca in da se bom enkrat vrnila nazaj. Takrat bodo spomini spet lahko oživeli.

dsc_0375

Milni mehurčki so na obraze otrok privabili iskreno veselje in navdušenje.

Katja Ravnikar

About the Author:

Leave A Comment