Razmišljanje po prvem dnevu akcije

Če bi bila spletna stran pota Facebook, ali pa če bi bil dovolj ažuren, da bi že prvi dan oratorija napisal kakšno objavo na ta aktualni medij, bi v status gotovo dodal »feeling blessed« with POTA – Slovenija. Taka je vsaj moja izkušnja prvega dne našega druženja in dela.

Medtem ko sem še pred nekaj tednov pred začetkom projekta ves zaskrbljen nabiral prostovoljce, ki bi tik pred zdajci sprejeli izziv oblikovati in izvesti 4-dnevni oratorij z romskimi otroki, sem bil na prvi dan izvajanja projekta navdušen. Ekipa je super, vsi dovolj izkušeni, da lahko hitro privlečejo na dan zanimive delavnice in igre ali »zimprovizirajo« dramsko predstavo, obenem pa še vsi tako fajn, da bi se lahko z njimi pogovarjal še pozno v noč. Kot je rekel Žiga: »Poznamo se od zjutraj, pa se mi zdi, kot da bi bili že celo večnost pr’jatli.«

Na prvi dan »oratorija« smo torej izvedli kratek enourni program v vsaki od štirih romskih naselij v okolici Grosuplja. Otroci so se nam po mojih opažanjih radi pridružili pri igrah, naš Jona je uspel pritegniti pozornost, tudi delavnica izdelovanja z moko napolnjenih žogic je požela veliko zanimanja.

Poseben blagoslov pa je, da se nam je letos pri našem udejstvovanju pridružil tudi grosupeljski kaplan Aljaž in okrepil duhovno dimenzijo projekta. Ko smo bili zvečer vsi skupaj pri maši, ki jo je daroval prav on, sem razmišljal, kako lepo Bog skrbi za POTA. Ne samo, da nas združuje v povezano skupino. Ravno ko smo začeli čutiti pomanjkanje kakšnega duhovnika v naši sredi, se nam, pa čeprav le za kratek čas, pridruži Aljaž.

Danes, ko to pišem, sem sicer doma. Zaradi preveč obveznosti, sem oratorij raje prepustil skupini. Ampak priznam, da mi že ta kratek dan, ki smo ga preživeli skupaj, kar ne gre iz glave.

Krištof

About the Author:

Leave A Comment