Nekaj so mi pa le ukradli te Romi!

Z njimi prej nisem imela stika. So mi pa o njih pravili. Da kradejo in so nevzgojeni. Pa en film, mislim, da je bil naslov Estrelita, sem gledala pred leti. To je bilo pa vse.

Zato sem se razveselila te priložnosti. Da se srečam s to tako odmevno družbeno skupino, da končno sploh vidim, kje in kako živijo.

Ja, precej preprosto. Na dvorišču imajo namesto fotelja ob drevo privezane sedeže, iztrgane iz nekega kombija, zadaj za barakami stoji hlevček za ponije in kravo in po dvorišču se sprehajajo psički. Nekateri otroci nam pritečejo nasproti, drugi kukajo izza vrat barak. Mame nas dvomeče opazujejo na verandah, očetje ponudijo roko, z drugo držijo cigaret …

Tako zapovrstjo obiščemo štiri vasi. No, ne gre dobesedno za romske vasi, skupaj živi le nekaj družin, pa še oni ne vedo točno, koliko jih je. Nekje izvajamo svoj prilagojen oratorijski program na dvoriščih med barakami (beri s kitaro pojemo himno iz oratorija 2011, potem pa izdelujemo žogice- torej beri vse naokoli se raztresa moka, a otroci ponosno držijo v ročicah balončke, v katere jim je le uspelo ujeti nekaj te moke), drugje med zelo ličnimi hišami poskušamo preglasiti žaganje drv. Hitro se znajde v rokah katerega izmed mladih romskih fantov harmonika in že se pleše. “Pri nas je vedno veselo,” mi zaupa ena izmed mam. Prikimam. Kako preprosto. Harmonika, cigaret in sociala, ki poskrbi za preživetje. Marsikateri Slovenec goji razdraženo jezo do Romov, ki “nič ne delajo”, država pa jih še preživlja in crklja. Kako brezskrbni so v resnici? Otrokom se še pri dvanajstih letih zatika pri branju, starše mučijo skrbi za spore med romskimi vasmi, saj so med njimi stalne razprtije, ki se končujejo s pretepi. Najstniki si iščejo simpatij ter lastnih življenjskih poti in načel, za glavno oporo pa jim je pri vsem skupaj pogosto kar facebook.

To so hitro vzkipljivi, a tudi hitro razveseljivi ljudje, ki so z zanimanjem prisluhnili naši oratorijski zgodbi, hitro izgubili živce pri poglobljenih debatah, a se po drugi strani z vso zavzetostjo učili zdravamarij (zato, da so pri kaplanu prislužili svetinjico … :).

Seveda sem preživela premalo časa med njimi, da bi razumela “romsko problematiko”, kot se pametno izražamo Slovenci. A očitno po mnenju Romov ne potrebuješ razumevanja romske problematike, da lahko sodeluješ z njimi. Če bi jih še večkrat obiskala v njihovih vaseh, bi me počasi vzeli za svojo, o tem ne dvomim. Mislim, da mlade Rome vse bolj vleče svet zunaj vasi, otroci pa so prav tako navihani in dovzetni za vse novo kot naši. Izkoristimo to. Tako naši kot njihovi otroci se rodijo brez predsodkov in če jim ne postavljamo teh okvirjev mi, se bodo lahko drug od drugega marsičesa naučili. Prav tako so mladi na obeh straneh radovedni in zmožni sprejeti nase izziv vključevanja v kulturo.

Kaj so mi torej ukradli te Romi? Ja predsodek, vendar. Izkušnja z njimi je bila zame prijetna, čeprav včasih naporna. So drugačni, pa kaj? To dela naš svet raznolik in zanimiv. Z romsko problematiko se in se gotovo tudi še bo potrebno ukvarjati. Meni pa se zdi potrebno, da kdo spregleda in se ukvarja tudi z romsko “neproblematiko”, s tem, da Romi v bistvu sploh niso takšen problem, če se želiš z njimi preprosto le družiti in jih povabiti na kakšen oratorij. Vsi, ki se torej nameravate ukvarjati z romsko neproblematiko, boste v njih našli zabavne in odprte prijatelje.

About the Author:

Leave A Comment