Življenje je pot ne cilj

Huh, pa smo docakali enega od vrhuncev letosnje odprave: nedeljsko maso pri Pedru Opeki! Navduseno petje iz tisocih grl se je razlegalo ze pol ure pred maso. Petje in ples, Pedrovi nagovori, solo izvedba Amazing grace nase Estere in 4 urice so minile kot bi mignil!

Pred nami je dolga pot v Ampitafa, kjer deluje Janez Krmelj. Po nekaj urah cakanja prisedemo v zmajan kombi v slogu tukajsnjega voznega parka. Antananarivo ostaja za nami, risejo se podobe gricevja v vecernem soncu, male opecnate hisice, pozabljeno govedo sredi rizevih polj … Lonely planet obljublja ‘prijetno cesto’, nas pa iz dremeza vrzejo velikanske luknje, ki postajejo vse gostejse. Pot na Smarno goro se zdi prava avtocesta proti glavni malgaski povezavi na jug! 28-urno voznjo nadaljujemo skozi redko poseljeno podrocje. V spomin se vtihotapi zgodba nasega gostitelja in spremljevalca na poti Janeza Krmelja: ko se je pred kratkim vracal domov po isti poti, je opazil drevo, ki je padalo na cesto. To je preizkusen trik roparjev, da zaustavijo vozilo. Prisebno je ustavil in obrnil avto, v tem pa mu je na streho skocil ropar. S cik cak voznjo se ga je koncno otresel in se odpeljal na varno. Ob poti nas redno ustavljajo policija, zandarmerija in vojska, ki nas zbirajo v konvoje. Na delu poti ostanemo sami. Azamatauca, si recemo, ali Ne se bat! To je geslo nasega oratorija. Zmolimo desetko za bozje varstvo. Dva policaja ob poti potiskata vklenjenega moskega. Zmolimo se eno desetko. Visje gor na poti lezi deblo. Nekdo je sprostil pot in lahko nadaljujemo. Policaja, tisti moski in deblo … Adrenalin, pomesan s hvaleznostjo, da smo ob pravem casu na pravem mestu! Nadaljevanje poteka v miru in zjutraj smo ze v tropskem predelu Madagaskarja. Pahljacaste palme, s slamo krite hisice, utrip jutra in luknja v zelodcu. Pecena jajca v Manakari so kar prava izbira. Na kratko srecamo laicno misijonarko Lucijo in dva duhovnika ter misijonarja Janija Mesca, h kateremu gremo cez nekaj tednov. Popoldne nadaljujemo do Farafangane, kjer za nekaj tednov zapustimo asfalt. Kotanje, skale, jarki na cesti so kmalu prava popestritev na voznji, ki traja ze od prejsnjega popoldneva. Na s cerado pokriti prikolici nas premetava kot zogice. A se ne damo! Skozi odprtino zadnjih vrat obcudujemo zvezde juznega neba, ko nas preseneti pljusk blata.

Opazimo, da nasega drugega terenca ni. Urban in Meta se pes odpravita na drugo stran hriba, kjer se Janez s terencem pogreza v blatno mlako. Medtem se odpravimo na pomoc tudi ekipa iz prvega vozila. Vzvratna voznja v hrib, suvereno, dokler ne pristanemo v jarku. Nic nam ni. Zdaj se tudi nas voznik Krmelj pes odpravi na pomoc Janezu, kateremu blato sega ze do kljuke vrat vozila. Z izkusenim manevrom misijonar Krmelj izpelje vozilo iz blata, se vrne do prvega vozila, podstavi desko in ob nasi pomoci tudi tega vrne na pot. Ko si oddahnemo, ugotovimo, da zaradi blata odpovedujejo zavore. Center Ampitafa, pred katerega varno zapeljemo pozno ponoci, se nam zares zazdi kot koscek raja na zemlji.

Maja

About the Author:

Leave A Comment