Svet na glavo

1. 8. 2015

Ste se kdaj vprasali, kdo je reven in kako smisel ter standard zivljenja doloca filozofija civilizacije. Za zacetek pa o zadnjih dneh, konkretno.

Zadnji oratorij je skoraj koncan, zjutraj nas caka se zakljucna sveta masa. Zadnji, cetrti oratorij je obiskalo kar 450 otrok. O drugacnosti med kulturami kazejo nekateri osnovni podatki. Za en zajtrk se je 450 otrok najedlo z 12 kg makaronov in od tega so siti in zadovoljni. Vsi otroci se neomejeno smejejo, navodila pa brez problema podaja en voditelj, saj so otroci izredno poslusni. Vodo pijejo vsi iz enega soda, spijo pa na betonu, na tanki podlagi iz rafije. Kljub temu otroci ostanejo zdravi, kljub bosonogi hoji se nihce ne poskoduje. Dopoldne imamo katehezo, dramsko igro in ustvarjalne delavnice, popoldne pa druzabne igre, ob 16h sveta masa, ob 18h pa molitev.

Tekom spoznavanja Madagaskarja se mi misli zapletajo v definicijo revscine … Iz vidika zapeckarskega Evropejca so Malgasi na podezelju revni, ker imajo povprecno mesecno placo 40 eur, zivijo v preprostih kocah, prezivljajo se s pozigalniskim kmetijstvom. Za tradicionalnega Malgasa pa smo Evropejci pravi revezi – vedno se nam mudi, malo se smejemo in dosti kompliciramo; nikoli se ne ustavimo in globoko ne vdihnemo, klepetamo na kratko. Kdo je potem bolj bogat, bolj reven? Vsak po svoje in vsak si je po svoje sam kriv za svoj nacin zivljenja.

Gotovo je, da nam, Evropejcem veliko pomeni varnost, zdravje in materialno udobje, Malgasem pa dosti vec pomeni sproscenost in rodbinska povezanost.

Na Madagaskarju naceloma ni materialne revscine (izjema so vecja mesta), malo je sirot, saj za otroke poskrbi rodbina, ce starsi ne zmorejo. Ljudje si lahko sami zgradijo hisico in vecina Malgasev zivi v preprosti, majhni, leseni hiski ali v zemljanki.

Starostna piramida Malgasev je dosti bolj “normalna” kot evropska. Trikotna piramida, veliko otrok in malo starejsih. Veliko novorojenckov in otrok umre zaradi bolezni in zapletov, ki so v Evropi rutinski; kljub temu pa so druzine veliko stevilcne. Ljudje so toliko bolj sprijaznjeni s smrtjo in zivljenje res jemljejo kot dar. Osnova je skupnost, ne posameznik. Tu lahko naravna selekcija igra svojo vlogo tudi pri ljudeh. Za posameznika zagotovo neprijetno dejstvo, za skupnost, ki zeli preziveti vec 10.000 let pa, po mojem mnenju, edini sonaravni nacin. Nam je to tezje razumeti, saj gledamo skozi evropsko filozofijo.

Ce odstejemo zarnice, obleke, mobitele, plehnate strehe in elektriko, tu ljudje zivijo enako ze stoletja … vse je eko in bio, na zalost tudi smrt.

Kaj dejansko pocnemo zahodnjaki v Afriki vsa ta leta? Preprosto se je in se izkorisca afriske drzave, kjer se da. Zacelo se je s kolonizacijo in se nadaljuje z “nategovanjem”. Za smesne cene (npr. v zameno za izgradnjo ceste) se odkopuje cele gore rudnin, plemenitih kovin, cinka, zlata, uvaza pa se smeti, nevarne in nenevarne …

K sreci imajo ljudje se vedno svojo pamet. Res je, da je zahod prinesel tem ljudstvom tudi veliko dobrega, npr. znanje medicine in demokracijo ter nase misijonarje.

Ko potegnem crto pod vsem se mi zdi, da imajo civilizacije, kot je malgaska, veliko vecjo prednost pred nami, da se obdrzijo se vec deset tisoc let.

K sreci tudi miselnost vseh zahodnjakov ni vec ista. Lep primer so nasi misijonarji, ki ne vsiljujejo ljudem nicesar, le ponudijo in pokazejo. Veliko pomagajo tudi zdravstvu in materialno, kjer se pokaze potreba (sirote, sole, bolnisnice).

V prvi vrsti je naloga misijonarjev pastoralna – oznanjevanje evangelija, nase katoliske vere. Z veseljem je opazovati, kako tu gledajo na vero. Brez tradicionalnih slovenskih zapeckarskih, verskih zablod in brez zgodovinskih crnih pik je katolistvo meni res lepo. Tu ga lahko veselo zivijo, misijonarji pa sirijo. Zadnjih deset leta projekt POTA vpeljuje v tukajsne zupnije oratorije in po podatkih misijonarja Janeza Krmelja, se je stevilo katolikov v njegovi zupniji zato potrojilo.

Preprostost, skromnost, veselje, skupnost … kaj pa ti?

Urban

About the Author:

Leave A Comment