Riž na kubik!

Ko smo pred skoraj tremi tedni padli na Madagaskar, so bili Malgaši
pač črnci, ki blebetajo čuden jezik in imajo čudne navade. Z
življenjem med njimi in s pomočjo misijonarjev počasi spoznavamo
njihovo drugačnost – čudne navade tako počasi postajajo malo manj
čudne.

Hrana: riž na kubik = 3x na dan. Neslan; ponavadi rdečkaste barve.
Včasih vmes zaškrta kak kamenček. Najbolj zanimivo je to, da njim niti
ni do bolj raznolike hrane. Če so na mizi posebej za nas se makaroni,
Malgaši raje vzamejo riž. Zraven je obvezna riževa voda – voda zavreta
v loncu s prismojenim rižem. Ko pa ni riža pride na vrsto manjvredna
hrana, kot je manijok, kruhovec …

Dejansko Malgašem narava v vsakem času leta nudi nekaj, zato tudi ne
poznajo varčevanja in so malce bol “lene” sorte.
Hiše so tukaj zgolj iz bio materialov – iz lesa, vmes blato, pokrite
pa so z nekakšnimi travami. Nekaj kvadratnih metrov velike. Veliko
ljudi po vaseh namreč živi samozadostno – od pridelkov riža in
ostalega dela. Tudi kanuje si izdelajo sami. Mi smo se pri misijonarju
Janezu Mescu peljali v enem za kar 10 ljudi!

Umrle ljudi pokopljejo v skupne grobnice – za moške, ženske in otroke.
K otrokom spadajo tudi ženske in moški brez otrok, kar kaze na pomen
potomcev. Kosti dostikrat že kmalu po pogrebu ukradejo in jih prodajo,
kar je velika tragika za sorodnika umrlega. Tiste, ki dočakajo 7 let v
grobnici, jih pri nekaterih plemenih v posebnem obredu obračajo.
Družina ima tukaj precej drugačen pomen kot v Evropi. Tako moški kot
ženske so manj zvesti, zato se tudi za poroko odločajo zelo redko in
se to šele, ko imajo nekaj otrok. Normalno pa je, da se za roko držijo
ženske ali moški med seboj.

Maše so tudi ena zanimiva zadeva. Vedno veliko ljudi, ki pojejo na ves
glas, plešejo …Normalna nedeljska maša traja vsaj 2 ali 3 ure.
Še ena zelo drugačna reč so ceste. Kljub slikam si niti približno
nisem predstavljala, da bodo ceste tako obupne.
Živo blato. Ko smo se peljali k Janiju Mescu, smo na enem mestu
obtičali za dve uri in pol, kljub 40 Malgašem, ki so nas za denar
skušali potegniti ven. Za po vrhu se je še vitel pokvaril, bila je noč
in dež … zanimiva izkušnja!

Novih vtisov je tukaj pač ogromno, časa pa premalo, da bi vse spravili
na blog. Tudi to objavo sem začela pisati že nekaj dni nazaj, res se
toliko dogaja in ni povsod interneta …
Včeraj zvečer smo po desetih urah poskakujoče in pljuskajoče vožnje
prišli od Mesca na obali zopet h Krmelju, ki je bolj v notranjosti.
Zaceli smo s tretjim oratorijem, tokrat v Ranomeni pri Slovenki,
sestri Terezi Pavlič.

META RUS

About the Author:

Leave A Comment