Zboleti v Indiji – ne, hvala!

20 min hoje je vceraj priporocal internist, glavni doktor bolnisnice, pacientu z diabetesom. Zato sem ob prvem pogledu na uro, ki je kazala 6:26, vstala, se oblekla in sla tect. Pesek pod nogami in vrocina zraka me prav nic spominjala na rekreacijo doma.

Malarija, tuberkuloza, srcni zapleti, diabetes, krvnozilne bolezni, epilepsija, hepatitis, plucni, gastrointestinalni in genitourinarni rak. Bolezni, ki najveckrat prizadanejo prebivalce Indije. Krivi so prehrana (mastno, sladko, spicy), nehigiena, zrak, kajenje, stres… Nisem pricakovala taksnega odgovora. Hrana, ki smo jo v preteklih sedmih dneh uzili mi, ni bila mastna, sladka, le vcasih malce prevec zacinjena za nas okus. Zdravnik se nasmeji in pojasni, da je temu tako, ker smo gosti.

Kam po pomoc? Zdravstveni sistem Indije je precej razlicen od nasega v Sloveniji. Z Veroniko sva bili po prvih dneh dela v bolnisnici (ki zaradi majhne velikosti vsebuje bolj opazovanje in pogovarjanje) precej sokirani nad nacinom obravnave pacientov in postopki zdravljenja.
Ce si zelo bogat, gres v zasebno bolnisnico, kjer placas okrog Rs2000,  ce si srednje bogat v ‘semi-trust hospitals’ placas Rs20 za pregled in Rs100 na noc. Obstajajo tudi drzavne bolnisnice, kjer si kot pacient le stevilka in se ne ozirajo prevec nate. Ce si zelo reven in dobis potrditev drzave, lahko gres na kakrsenkoli poseg zastonj. Ampak taksnih je malo. Prijetna zdravnica, zaradi katere s se vecjim veseljem obiskujeva bolnisnico, pravi, da bi sla na zdravljenje v to bolnisnico v kateri dela, ta je ‘semi-trust’ (polovicno financirana s strani drzave), saj jo zdravniki poznajo. Za kompleksnejse zaplete bi sla nato v privatno, saj tukaj nimajo vseh instrumentov za posege. Ob manj resnih zapletih bi se zdravila sama, saj mora kot ‘medical officer’ obvladati vse nekirurske stroke medicine.

Spoznali sva tudi dva studenta medicine. Zaradi premalo tock ob zakljucku srednje sole, da bi se vpisala na medicino v Indiji, so jima starsi omogocili studij v Rusiji. Tukaj sta na 24-dnevni praksi ob koncu 2.letnika. Studij medicine na drzavni univerzi stane od 85 evrov na leto naprej, na zasebnih pa med 3600 in 6500 evrov na leto. Zaradi primanjkljaja zdravnikov vecajo stevilo vpisnih mest, a se vedno morajo biti tvoji starsi dovolj premozni (za Indijske in nase razmere), da te lahko financirajo.

Prijazno medicinsko osebje, prijateljski odnosi med zdravniki in sestrami, prijetni pogovori, vse to in se vec pestri najine dopoldneve. Izkusnja je vsekakor polna in doziveta. Trudijo se, da bi videli cim vec. Veliko se pogovarjajo z nama in naju sprasujejo, midve pa nazaj.

Bi delala v Indiji? Mislim, da ne. Urnik zdravnikov je v nezasebnih bolnisnicah precej naporen. 8-12h plus dezurstvo skoraj vsak dan. Zdravniki trpijo zaradi stresa, prekomernega sedenja in motenj prehranjevanja. Kot glavni zdravnik moras biti na voljo 24h/dan, pogosto prespis tiste 4h namenjene spanju kar v bolnisnici.
Si pa vsekakor zelim obdrzati stik z zdravniki in priti na kaksno enomesecno prakso ali kaj podobnega. 🙂

Val

About the Author:

Leave A Comment