The City of Joy

Ok. Za rečenega kruha se baje največ poje in spet (po dolgem pregovarjanju) pišem blog jaz.

Kalkuta.
Zelo dišeče mesto, pravijo, ampak jaz imam srečo, ker ne vem. Ne vem, ker sem se kot tipična Neindijka prehladila, ko sem iz 40°C stopila v ledeno (18°C- ja, ledišče je relativno 😉 ) hladno restavracijo, kjer smo si privoščili veg fried rice.

če-bula

Ko hodimo po zaprašenih cestah Kalkute, se izmikamo ljudem, potepuškim psom, kravam in redkeje, a vseeno zame čisto prepogosto, mrtvim podganam. Kljub gneči se v Kalkuti ne počitim ogroženo. Zdi se mi, da se ljudje razen za mojo bolj belo od najbolj bele kože, zame sploh ne zmenijo.

Prebivalci Kalkute so drugačni. Tu vidiš vse. Nepredstavljivo bogate- no, teh ravno ne vidiš na ulici- in tiste brez doma. Ampak revščina je itak relativna. Če gledaš skozi zahodnjaške oči polne predsodkov, so tu zate vsi revni. Če pa pomisliš, kako izjemno so hvaležni, da sploh kaj imajo (pa tudi, če je samo ena preprogica sredi najbolj prometnega pločnika brez vsakršne zasebnosti), so v nekem smislu bistveno bogatejši od nas, saj znajo ceniti to, kar imajo. Pač živijo s tem, kar jim je bilo v življenju dano. Oni se ne ‘sekirajo’ kot se mi- totalne flegme. Večina taksistov sploh ne pozna mesta, tale danes pa je med vožnjo po kaotičnih indijskih cestah celo bral časopis (ja, še smo žive). Čas ni pomemben – ko prideš, pač prideš. Takega stila življenja se kar hitro navzameš :P.

še več rib!

Moje najljubše prevozno sredstvo je vlak. Zakaj? Večina domačinov se prevaža z vlaki. Ti so lahko še tako dolgi, pa bodo vedno nabito polni.

jainski tempelj

Včeraj smo s puncami šle na ogled jainskih templjev. Za prvo misijo- najti taksi ali rikšo, da nas pelje do drugega konca mesta, smo zverzirane pogajalke porabile manj kot pol ure. Ko smo pristale v nekem drugem templju, smo se odločile, da bomo naprej pešačile. Na ulicah, ki zmedejo še človeka, ki ima dober smisel za orientacijo, smo se seveda uspele zgubiti. Naključno smo našle ogromno tržnico omamnih vonjav, prelepih barv, zanimivih ljudi in zgovornih prodajalcev. Zame eden najlepših Kalkutinih kotičkov.

In oh ta voda. Voda. Voda. Še sreča, da nismo iz cukra.

ribe, ribe!

Eva

About the Author:

One Comment

  1. Parag Patel 3. 8. 2016 at 17.35 - Reply

    Good…but…what about KADI…

Leave A Comment