Še malo …

Življenje. Gledam starca na vrhu češnje. Njegove žilave in dela vajene roke se trmasto oprijemajo lubja. Ne zdi se kot strec. Hitreje sem jaz starka. Tako visoko je, da ga ne vidim več, jaz pa sem tukaj pri tleh. Bulim v zvezke in se trudim znanje spraviti v glavo. Starec ve resnico. Razume kaj je življenje. Delo, trud in pogum. Jaz ne upam tako visoko. Srce bi mi utripalo kot noro in mislila bi si: želim si še živeti, raje ne bom tvegala. Tako ne grem do vrha. Obtičim. Obtičim pri tleh in ne živim. Želim si vstati, živeti, splezati na vrh! Zavzdihnem in si v glavi rečem, da bo čez dva tedna konec tega neskončnega učenja. Podatki, ki ni bodo kotistili samo enkrat v življenju, ne bodo več pomembni. Šla bom. Nekaj dni bom dihala morski zrak in potem.. Potem bom poletela. Poletela bom čez pol sveta. Nihče me ne bo vprašal, če že vse znam ali kako mi je šla matura. Indija me že čaka. Še malo, pa bom videla kako se bo tokrat obrnilo moje življenje. Manj kot mesec.

About the Author:

Leave A Comment