Se iz letalisca

Pravkar bova z Ursulo v pisarni p. Girisha pretipkala najin umetniski zapis, ki je nastal na moskovskem letaliscu Vnukovo. Misel, da sicnikov in sumnikov ni na s folijo polepljeni indijski tipkovnici, je malo odvratna. Slovenscina je pac tako lep jezik tudi v sumenju in selestenju. Opomba: besedilo, ki ga je pisala Ursula je v lezeci pisavi. Moje v obicajni (Rok).

Na letaliscu Vnukovo je trenutno nase sedemnajsturno cakanje se pravljica. Imamo cas, imamo mir, drug drugega in vse mineva kar hitro. Z Ursulo sediva v kaficu, imenovanem cokoladnica, kjer zeliva naslednji uri preziveti v branju in ustvarjanju tega dnevniskega zapisa. Pred nama je velikanska steklena stena, skozi katero se vidi letalsko platformo z nekaj bloki in stirimi rdece-belimi industrijskimi dimniki v ozadju. Za njimi se razprostira gozdnata ravan, ki jo se bolj poudarja rdeca svetloba poslavljajocega se sonca. To je z oblaki se pred nekaj trenutki ustvarjalo bozansko igro svetlobe in sence. Ob pogledu na ta velicastni prizor sva se ustavila s srci. Kaj je moja naloga v tem trenutku? Da sem tiho in da sem clovek. Da pustim srcu biti pesem hvaleznosti Bogu, ki v tej lepoti vidnega kaze svoj nevidni sijaj.
Na letaliscu Vnukovo je trenutno nase sedemnajsturno cakanje se pravljica. Imamo skrbno zavite sendvice vestnih mam, v katere so zavite se njihove skrbi, napotki in navodila, na prtic okoli pa je morda padla celo kaksna solza… Vsaj sama sem jo opazila v nekem ocesu… In ganila me je. Razumela sem ljubezen in skrb; a zakaj ljubezen starsa do otroka ostaja, tudi ko je ta ze polnoleten in zakaj skrb, ko pa sama skrb potem sredi Indije nic vec ne pomaga, ostaja ena najlepsih ugank. Zivljenje ni logicno in se ne ozira na leta, datume, kraje in razdalje. Srce je srce. Saj nas je prav to isto neracionalno srce povleklo v svet, pa ceprav ni s Slovenijo poleti nic narobe. In prek tega srca bomo lahko delovali, dali, spreminjal – sebe in nase nove prijatelje. Sonca zdaj ni vec, velika letala pa se kar vzletajo in priletajo. Clovek si je vedno zelel biti kot ptica. Zdaj imamo velike aluminijaste ptice, leteti pa je se vedno uganka in izziv. Ker se pravi let zacne na trdnih tleh.

Ursula vedno pise s tako izbranimi in pomensko bogatimi izrazi, da me je trenutno malo sram, ker je ob njenem jeziku, ki leta kot orel, moj bolj podoba umazanega, oskubljenega mladica, ki se trudi poleteti in celo misli, da mu je uspelo, dokler na svoji strain ne zagleda starejsega in odraslega brata. No, pa se ji bom vseeno postavil ob bok in pisal. Za poniznost, ki mi je bojda manjka, ce ne zaradi drugega. Ursula je pravkar stekla na drugo stran ogromne dvorane, kjer si usodo cakanja na lete deli stotine ljudi. Prinesla nama bo jopici, saj zaradi klime postaja nenaravno hladno. Ko sem posrebal se zadnji ostanek smetane na dnu od kakava toplega kozarca, je trenutek izgubil se eno tocko ugodja (pravkar sta prisli mimo Veronika in Klara, ki sta me nasmejali s svojo razigranostjo, zato bo ostanek zapisa morda manj zaloben). Ja, ugodje. Prijeten obcutek varnosti in predvidljivosti. Zadnje dni ga je bilo v mojem zivljenju precej: koncal sem izpite in nekaj dni prezivel v Slovenskih Konjicah, kjer sem kot caeremoniar pomagal oblikovati novomasno slavje svojega prijatelja in spoznal lepo stevilo super ljudi, posebej mladih, s katerimi smo zaceli graditi lepe odnose. Ja, poletju v Sloveniji res nic ne bi manjkalo. Po drugi strain pa ugodje hitro zasmrdi po stagnacij, revscini in zakrknjenosti. Ne, tega nocem. Zaupam, grem!

A do orla je se tako dalec! Branje besed, ki se zapisejo kot nepomembna sled na papirju, me vedno znova potre – hotela sem povedati se vec; barv zivljenja, podob in misli je veliko, veliko vec kot besed, ki jih imamo na voljo. Nekatere stvari se da le zaplesati in zapeti, vcasih pa ne preostane drugega kot pustiti, da se reka vtisov pretoci skozte … Mogoce zato tako rada potujem – vse, kar zahteva od mene nova dezela, je razpreti roke in s preseneceno razprtimi ocmi pustiti, da te objame tisoc presenecenj nove kulture. Tisti delcek, ki ga je moc ujeti v besede, bom zgrabila in zapecatila, pa cetudi bo to beda, revscina, nerazumevanje, zalost. Vse to je zmes zivljenja, tega pa je treba skrbno preuciti. Eva pozna ze vse hindujske bogove in izraze v hindiju, Rok misli Matere Terezije, Klara in Veronika gledata film o Kalkuti, Valentina in Jerneja bereta vodice, no, jaz pa … se preucevanja zivljenja trenutno lotevam povsem po navdihu. In kaj bo potem, se ne ve. Zaupam, grem.
In da ji bom kot pravi gentleman pustil zadnjo besedo:
Pozdrav iz Moskve, здравствуйте!

About the Author:

Leave A Comment