Še 39 dni.

Še 39 dni nas loči do odhoda.
Samo še izpite opravim in lahko mirno sedem, naredim seznam stvari, ki jih bom spakirala za na »potovanje«, in zaključim s pripravami.
Bom takrat zares pripravljena?
Mnogi bi se strinjali s trditvijo, da so priprave najpomembnejši del dogodka. Mi smo kot skupina že opravili obvezni del usposabljanja, a nas vsekakor še vedno čaka veliko dela pred samim odhodom.
Sama nisem tip človeka, ki bi preveč analiziral, kako bo izgledalo, ali mi bo okolje ustrezalo… Ko se za nekaj odločim, to po navadi trmasto izpeljem in se potrudim iz situacije izvleči najboljše, najti svetlo plat in se naučiti česa novega. No, vsaj mislim, da bi me tako lahko opisale moje dosedanje “sopotnice”. Želim si, da tokrat ne bi bilo drugače.

Zelo se veselim prihajajoče izkušnje in kljub učenju mnogokrat pomislim na dober mesec, ki ga bom preživela v deželi riža in currya. Zanima me, kakšni bodo ljudje, koliko različnih vrst meni nepoznanega sadja bom lahko zaužila, in sploh, kako bom lahko pomagala v tamkajšnjih centrih…. za trenutek odtavam in se ob zvoku telefona, ki v Kalkuti zaradi vlage najverjetnejene ne bo delal, vrnem nazaj v “ta svet”. Spomnim se na obveznosti, ki še čakajo neobkljukane na seznamu “things to do” pred odhodom v meni neznano deželo. Še malo, pomislim, še malo, in bodo moje obveznosti povsem nepomembne in neesencialne.

About the Author:

Leave A Comment