Pred odhodom v Indijo

Ko greš na potovanje, te pot spremeni.

Morda je smiselno nekaj malega napisati že prej, ko si še takšen, človek vsakdanjega slovenskega življenja. Ko še vidiš svojo pot in svoje življenje kot težko, naporno, mogoče včasih celo dolgočasno.

Pravijo mi, naj me revščina ne potre. Rada bi se (spet) spomnila, da je vse, kar imam, velik dar. Da ljudje, ki zadovoljno sedijo v lepih naslanjačih sredi lepih hiš, nimajo prav, ko nergajo. Škoda jim je svojega časa in denarja, ker so se navezali nanju in pozabili, da se prava svoboda začne izven teh meja.

Komaj odprem vodnik po Indiji, že naletim na pretresljive in nerazumljive mi pripovedi. Neenakost med moškimi in ženskami, splavi, posilstva, revščina in kastni sistem. Že vidim, da mi ne bo dalo miru. Zakaj? Se te ljudje sploh borijo za boljše življenje in ali je vsako življenje sploh vredno imena življenje?

Zares si želim, da bi našli možnosti in sem ter tja podelili kakšno spoznanje tudi na blogu. Podelili tudi z zadovoljnim slovenskim človekom, ki misli, da mu je hudo in se sme zagrenjeno pritoževati.

Vse. Zdaj pa še ščetko vtaknem na vrh nahrbtnika, sedem pred okno in zasanjano odštevam minute. Ker je poletje in se nikamor več ne mudi in je treba čas poletja čiiim booolj razvleči. 🙂

About the Author:

Leave A Comment

%d bloggers like this: