Praksa malo drugace.

Ze tretji dan se vracam iz dela v bolnisnici in se vedno ne morem dojeti, da je vse, kar vidim, res. Z Valentino se vsako jutro ob devetih pripeljeva pred bolnisnico in pospremi naju mnozica pogledov (neumorno slikanje z osebjem je bilo obvezno prve dva dni). Danes so uslisali najino zeljo, da bi prisostvovale pri operacijah. Neucakano sva sledili zdravniku v operacijsko. Vmes je razlagal, da bo odstranil poporodni izcedek iz maternice. To bova videli prvic, vseeno pa sem pricakovala, da bo lepo poskrbljeno za bolnico.

Zdravnik jo je polegel na posteljo. Noge je morala poloziti na dva podstavka v visini uses, kamor jih je privezal. Izgledalo je bolece, kot bi morala narediti spago. Nato je dobila anastezijo.

Tedaj se je zacelo. Povabil naju je, naj stopiva blize. Pa sva sli. Vzel je pripomocek za razprtje maternicnega vratu (izgleda kot klesce), nato pa z nekaksno zelezno palico drgnil in odstranjeval izcedek. Valentina je pogledovala stran, meni je bilo kmalu malo slabo.

Na viziti sva prica zlomu gleznja. Mladi zdravnik s polomljeno indijsko anglescino je preizkusal Valentinino znanje zlomov, name se kot na medicinsko sestro ni oziral. Sicer pa se mi ne godi slabo kot nurse. Pohvalim se lahko ze s precejsnim stevilom uspesno zapicenih injekcij in s prijaznim pristopom do pacientov, ki je tukaj izjema. Sestre delajo mehansko in grobo: nezavestna pacientka je bila delezna udarcev, vse dokler se ni zbudila. Razkuzevanje rok je zanje nepotrebno, saj vendar ne razsaja nobena bolezen, zakaj bi torej razkuzevali tudi vbodna mesta? Nezaslisano za evropske razmere.

Sledila je operacija odstranitve maternice. Spet noge za usesa, potem je teklo gladko. Strmeli sva razprtih oci, prvic sva bili prica cemu taksnemu. S posebnimi klesci je razprl vhod v maternico, prerezal vezi (ki pritrjujejo maternico), jo pomaknil ven, zasil, pri vsem tem pa je steklo kar precej krvi. Pokoncno sva prestali operacijo, na koncu se pokomentirali z zdravnikom. Maternico (na pogled kakor ligenj) so shranili, za dokazilo pacientu, da je bila res odstranjena.

Najino delo obsega tudi manj zdravstvene metode. Vcasih se zdi, da zdraviva s svojo prisotnostjo 🙂 70-letni pacient z nizkim pritiskom je zanimivo reagiral na najino sedenje ob postelji. Nevede sva mu pomagali, saj se mu je tako zgornji in spodnji pritisk povisal za deset! Sestre so bile navdusene. Sedeti sva morali se sprecej dolgo.

Veselim se, da bom ta poklic opravljala v Sloveniji. V bolnisnici (ki je sicer namenjena srednjemu razredu oziroma za revnejse) ne manjkajo le pripomocki kot higiena, pac pa tudi empatija osebja do pacientov. Sama bi le s tezka zaupala taki oskrbi. No, pravzaprav ji ne bi.

Veronika

About the Author:

Leave A Comment