Nasvidenje, Gujarat

24/7/2015

Tako, pa smo prišli do zadnjega dne našega prvega dela izkušnje POTA Indija julij. Samo še danes smo v Gujaratu, v zgodnjih jutranjih urah namreč že poletimo proti Kalkuti.
Kako je bilo?
Ob slovesu, kot smo ga doživele dekleta v bolnici, kjer smo se od celotnega osebja poslovile s stiskom roke in bonbončki, ko smo zagledale v očeh tistih, ki so nam v teh dneh priprasli najbolj k srcu, solze v očeh, sem začutila, da to ni konec. Je le začetek nečesa drugega. Mogoče se res ne bomo videli še naslednje dni vsako dopoldne, si bomo pa zato lahko pisali preko socialnih omrežij, si poslali slike v spomin na trenutke, ki smo jih delili, in si zapečatili te prijazne ljudi in lepe obraze v srce.
Česar sem bila deležna v tej bolnišnici me je podučilo. Videla sem več operacij kot kadarkoli prej v Sloveniji, različno specializirani zdravniki so vsak brez zadržkov delili svoj čas in znanje ob pacientih, ki so se vrstili pred ambulanto. Nega sester, ki zaradi razmer ni precizna, kot sem je sicer vajena, me je spomnila, da ni samoumevno imeti, kar imamo v slovenskem zdravstvu. Ko v istem dopoldnevu doživiš najprej porod in nato splav, se zaveš, da je vse kar imaš dar. To da sem v tem trenutku tukaj, v Indiji, da lahko gledam na življenje skozi meni različne oči. To, da lahko diham nepoznano kulturo in se učim. Vse to je izjemen dar življenja, ki ga cenim.

Spoznala sem ogromno prijetnih ljudi, ki so nam z velikim srcem polnili dosedanjo izkušnjo. Vsak dan sem prav tako, še posebej v bolnišnici, doživela nešteto strmečih pogledov. Ustavljanje ljudi in strmenje v tvoje nerjave oči, pač Indijci. Nekateri so se zadovoljili že, da si pogledal v njihovo smer, ko so drugi neopazno slikali s svojim telefonom, spet tretji so želeli stisk roke, četrti povedati, kdo so in te vprašati po istem.

+40℃, dež, vročina, vlaga, vse to smo imeli možnost spoznati tukaj. Pesek, asfalt, mlake vode. Voda, ki je sladka, voda, ki je ogabna, voda, ki je dokaj pitna, voda, ki ni pitna.
Gruče ljudi po ulicah, še posebej med 12- 14h, ko imajo nekateri “lunch break”. Že tako prometno cesto ljudi zapomnijo kolesarji, motoristi, mini avtomobili, fancy avtomobili, škatlasti avtobusi, avtorikše, krave, ki se graciozno sprehajajo čez cesto, krave, ki spijo na cesti, kredo ovčic, kamele, ki prevažajo ljudi in tovor, traktorju s prikolicami polnimi ljudi. Ampak če takrat prečkaš še tako prometno križišče, imaš kot belec prenost in manj verjetnosti, da se ti kaj zgodi, ker se ljudje ob tvoji pojavi ustavijo. tongue emoticon
Zbitja avtorikše pa zagotovo nikomur ne privoščim. Zlom roke in noge bi terjal operacijo po nekaj dneh mavca. Vstavili bi ti ogromno kovine, ki je sprva ne bi zadeli na želeno mesto in postopek, po mojih izkušnjah, izgleda zelo neokusno, celo mesarsko. V Kalkuti se bomo še posebej umikali podobnemu zlu. (A, ne, Eva? :D)

Najbolj si bom zapomnila dan, ko smo jim pripravili “goodbye party”. Predstavili smo jim svojo domovino, ubrano zapeli himni in druge naše pesmi, zaplesali tradicionalne plese. Povabili smo veliko ljudi in prav presenečeni smo bili, ko so se udeležili tudi nekateri iz bolnišnice in nam celo prinesli darilca, čeprav vseh sploh niso poznali. “7 from heavenIMG_7183

IMG_7292

IMG_7385“, kot nas rad poimenuje gostitelj Girish, je uspelo narisati nasmeh na obraz vsakega, ki nas je prišel pogledat. Zaplesali smo in se zabavali. Lepo je bilo!

About the Author:

Leave A Comment