Misijonarstvo

Indijia je zelo raznolika dezela, morda prav zaradi razgibanosti religij. Mi smo pri svojem delu obkrozene s krscanskim okoljem, varne v “objemu” jezuitov in v njihovih naukih. A zunaj tega nasega mehurcka se razprostira svet hinduizma, kast in svete reke Ganges.

Nas “skrbnik” Girish je zanimiv clovek. Pomemben, vpliven v svoji okolici, z nepreglednim stevilom prijateljev, na katere se lahko vedno obrne za uslugo. Kar naprej jih obiskujemo in se predstavljamo ter fotografiramo.

Veliko govori o poslanstvu misijonarjev. Da tu ni Evropa. Da ne morejo kar prenesti neke tuje religije, pac pa vkljuciti tisto, kar ze je. Torej se molitev roznega venca spominja na hindujski obred: z risanjem rdecih znamenj na celo, z ognjem, katerega plamen upanja simbolicno preneses nase, s plesom in bobnom … Petje zveni ljudsko, starodavno. Girish pove, da jezuiti ne delajo na silo, pac pa spodbujajo k svobodnim spreobrnitvam.

Naiven clovek sem in se vedno ne razumam, kako se zares oklices dobrotnika, dokler jes boljso vecerjo kot ljudje, ki jim pomagas. Dokler v svoji pisarni jes boljse, kot ponudis tistim, ki jim pomagas. Mar ni bistvo v tem, da jih obravnavas kot sebi enake, ne pa kot “ljudi, ki naj se jim pomaga”?

Zdi se mi kot bi bila pomoc drugim lahko tudi propaganda in ta obcutek nam je vsem dal malo misliti. Zato pa smo rekli, da se zelimo zblizati z ljudmi. Tukaj in zdaj. In brez velikih namenov. Kot s prijatelji. In se je Klara sla frnikolat z otroci na ulici in gremo kar zdajle skupaj z zenskami iz vasi prati perilo, peci ciapate in na poskusnjo sarijev. Kako je izgledalo, pa povemo kmalu.

Ursule

About the Author:

Leave A Comment