Lustno je!

I. del / Nejka

Zakorakali smo v drugi teden nasega bivanja v vasi Kadi. Cez tocno en teden se bomo ze check-inali za let v Calcutto. V bistvu jo ze kar pogresam, saj tu ne cutim tiste Indije, ki sem jo spoznala lani. V “kampusu” in okolici ni slisati takega hrupa, kot je tam. Prav tako se vedno prisoten smrad ni tako mocan, da bi me cel dan spremljal v mojih nosnicah. Tudi promet ni nic posebnega napram zvenketu zvonckov riksarjev, trobljenju hup, kricanju soferjev, izsiljevanju prednosti v Cal. Morda je pa vseeno dobra uvertura za ostale, ki se ne vedo, kaj jih tam caka. J

Z Evo ze od ponedeljka naprej deliva hrano, pereva posodo, se gugava, pleseva in ustvarjava z uporabniki, ki bivajo v “mentally challenged” centru, pogovarjava z odstekanimi sestrami in uciteljicami, cudno tihim in zadrzanim Spancem, ki semkaj prihaja ze pet let … Vsak dan znova se veselim tea time-a, ker si lahko takrat oddahneva (delo sicer ni posebej naporno, morda sva se samo navzeli indijskega tempa), cvekava s sestrami, degustirava raznorazne kekse in spet cvekava.

Do centra hodiva kar pes, saj za to porabiva piclih 5 minut, ceprav se na koncu zaradi sledi znoja zdi, kot da sva v celoti prehodili slovensko transverzalo. 😉 Na poti srecava predvsem zenske iz nasega “kampusa”, med drugim pa naju vsak dan ogovorita dva otroka – bratec in sestrica. Njuna druzina je hindujske vere in verjetno zaradi tega ne zivijo v kampusu, kar me je spodbudilo k razmisleku o tem, zakaj je to sploh potrebno, da ocitno vseeno ne gre za tako sozitje t.i. razlicnovernih ljudi. Tudi otroka sta drugacna od teh, ki sem jih spoznala tu, kjer zivimo. Pa trenutno se ne morem definirati, kaj je tisto, kar ju razen vere in zivljenja v hisi iz plocevine dela tako drugacna. No, najbolj me je prevzel dogodek vcerajsnjega jutra, ko sva z Evo, tako kot vsakic do sedaj, korakali po pesceni poti do centra. Trenutek, ko je ta mali fante tekel cez celo njivo proti nama, ko naju je zagledal, je zame neprecenljiv vtis. Tega ne bom mogla pozabiti. Tudi ce bi to posnela, kasneje vec ne bi imelo takega ucinka name, kot ga je imelo prav v tistem danem casu in prostoru. In spet ne znam razloziti, zakaj. To se lahko le zacuti.

Morda v prihodnosti narediva kaksno fotko teh dveh cutiemrsavihzvedavih otrok in vam jo postaviva na ogled, zaenkrat pa naj bo dovolj link do ene izmed pesmi, na katero plesemo v centru in gre se kar najbolj v uho (http/watch?v=BDSsW194IJU).

Nejka

IMG_2501

II. del/ Eva

Sem rekla, da ne bom pisala bloga, ampak sem si zgleda premislila.

Po enem tednu ‘dela’ z Jernejo (v bistvu sva obiskovali plesni tecaj, ki sva ga pridno odplacali s profesionalnim pomivanjem posode- scasoma se je izboljsala tudi najina hitrost), smo se danes s Tinco in Jernejo odpravile na delo v bolnisnico. Tinca je tam ze stara macka in je takoj prevzela vlogo vodicke. Ni trajalo dolgo, da smo se znasle v operacijski. V najbolj (niti najmanj) “sterilno” sobo smo vstopile v japonkah in opazovale, kako sta dva kirurga razmesarila prst neke zenske, medtem ko jo je Jerneja drzala za drugo roko in jo tolazila. Kot bodoci zdravnici sva bili s Tinco delezni posebne razlage ultraprijaznih zdravnikov. Nisem imela obcutka, da bi imela kaj proti, ko sva se cel dan racali za njima in pregledovali in oskrbovali paciente ( 😉 ), medtem, ko so Jernejo, ki se je med operacijo rahlo onesvestila, razvajale sestre s heno v postelji na intenzivi (posebna obravnava po tem, ko je prisostvovala na svoji prvi operaciji :P).

Po zanimivem delu v bolnisnici sem sklenila, da se naslednji teden pridruzim Veroni in Tinci v bolnisnici. Komaj cakam, da si umazem roke in vprasam se goro vprasanj.

E

About the Author:

Leave A Comment