DRUGAČE JE

Za mano je še ena krajša noč. Tu že lani nisem veliko spala. Prav zanimivo. Ne tarejo me posebne skrbi, le pa tu in tam se vprašam, kaj se dogaja doma, ali je moja cimra še v študentu, ali moj lep parček napreduje z organizacijo poroke … Sumim, da bom spet s kakšno gripo po prihodu domov nadoknadila pomanjkanje spanca ter stvari, ki zdaj vred z menoj ležerno čakajo na mojo energijo za pogon.
Deževno jutro ne preseneča. Dežuje že od včeraj zvečer, pa še kar traja. To ni vreme, kot se ga spomnim od lani, ko smo s puncami crkavale od komaj znosne vročine in so bili dežniki v uporabi večinoma kot zaščita pred soncem in ne toliko pred monsunskim deževjem. Glede na to, da se ne zbudim prepotena in si pred spanjem nataknem nogavice ter pokrijem z odejo, so temperature očitno kar znosne. 🙂
Šele danes, 1. 8., sem se zavedla, da bom čez 11 dni že (sama) potovala proti domu. Misel na to povzroča občutke slabosti, saj se tu počutim res dobro (v nasprotju z bivanjem v Gujaratu, kjer sem pogosto »furala suffer«). Čas prehitro beži.
Delo v Prem Danu dojemam kot sprostitev. Spoznavanje prostovoljcev iz Španije, Portugalske, Francije, Koreje, Japonske, Malezije itd. me napolnjuje s posebno energijo. Pranje na roke, »ples« v banjah z umazanim perilom, obešanje perila, pomivanje tal, deljenje hrane in še kaj, name deluje terapevtsko. Tudi v stanovanju z veseljem operem perilo za vse nas tri (Mami, vsaka ti čast, da si precej let prala perilo na roke in to za 5 ljudi!), saj se v tistem času umirim in premišljujem o kakšnih osebnostnih borbah in vprašanjih, na katere verjetno nikoli ne bom dobila odgovora, saj je življenje preveč kompleksno. Odrgnine na rokah zaradi tega hitro pozabim.

Nekaj ljudi me je že vprašalo, ali je letošnja izkušnja boljša kot lani. Takole vam povem. Ne morem ravno trditi, da je boljše, je pa precej drugače.

Nejka

About the Author:

Leave A Comment