Delovnik

Sreda, 29.7.2015
Sedim na mini balkončku našega stanovanja tukaj v New Garii, na obrobju Kalkute, kamor vozi vlak in kjer je zadnja postaja ene izmed dveh linij metroja.
Domače je tukaj. Stanovanje si Eva, Jerneja in jaz delimo z dvema prijetnima Slovenkama, ki nas jutri, 30.7., zapuščata, saj na njunima vozovnicama piše jutrijšnji dan in letalo bo poletelo proti domu. V tem kratkem času sobivanja smo se lepo ujele. Sproščujoče je bilo stopiti skozi vhodna vrata stanovanja po delu in vsej tej vožnji z javnim prevozom ter poklepetati z domačinkama.
Delo v cmt-jih je vsekakor prijetno in (končno! Po 14 dneh opazovanja v bolnišnici/ah) fizično. Da predstavim naš delovnik v centru Prem Dan, kjer so starejše ženske in moški z ulice (prostovoljci delajo pri slednjih, prostovoljke smo pri ženskah). Začnemo ob 8h s pranjem. Vsako jutro se opere vsa oblačila in perilo, ki so jih nosile ženske prejšnji dan, rjuhe in preobleke. Cel postopek traja nekje 1,5h. Tam Uršula, Jerneja, Eva in jaz skupaj z mnogo Špankami, nekaj Portugalkami in Korejkami plešemo v posodah polnih cunj, pojemo vsem znane pesmi in se največkrat pogovarjamo o tem in onem ob pranju ali obešanju cunj. Potem lahko uporabnicam češeš lase, lakiraš nohte, masiraš roke ali glavo, jim pomagaš do stranišča, se pogovarjaš z njimi ali pa jim krajšaš čas ob raznih družabnih igrah. Sledi sadna malica. Volunterke pomagamo lupiti vsak dan različno sadje, ki jim ga nato skupaj z “Massi”(=žene, Indijke, ki delajo tukaj vsak dan) razdelimo. Zatem je “tea time” za prostovoljce – čas, ko spoznavamo, kdo vse je “tukaj”, se pogovarjamo, fantje pa pogosto igrajo kakšno športno igro. Nato je čas za obešanje mokrega (v tem času namreč vsak dan dežuje) perila ali zlaganje suhega. Ob 11.30 je kosilo, ko pomagamo pri hranjenju. Hitro pokaže kazalec na uri 12:00, ko smo konec z delom in se s taksijem odpravimo na kosilo v kakšen prostovoljcem znan kafič, ki ne ponuja le indijske (pre)začinjene hrane, ali pa kot danes, na metro in domov na slovensko kosilo. 😛
Metro do New Garie, postaja Kavi Subash, vozi 30 min. Pot preživimo na “Ladies” predelih metroja, a nas barva kože vseeno izdaja in pogosto smo deležne radovednih pogledov tukajšnjih prebivalcev.
Naša barva kože se je izkazala še posebej atraktivna včeraj, ko smo šle s Klaro in Veroniko na New Market v Shopping Mall. Še preden smo stopile v ta 4-nadstropni center, so nas obleteli vsaj trije Indijci. V prepričanju, da poznajo svoj “mall” in “vedo”, kaj želimo kupiti in katera številka kurte nam je prav, so nas spremljali več kot 1h, ko smo si ogledovale to in ono reč. Bili so prav nadležni. Mnogokrat smo se jim skušale izogniti, a so nas pričakali za naslednjim vogalom in nam vsiljevali novo nam “primerno” reč. Hitro smo se naveličale nakupovanja (kar ni značilno za nas :D).
Podobno je z rikšarji in moškimi, ki ti želijo zrihtati rikšo ali taksi. Ignoriranje je najboljša preventiva in kurativa. Zanimivi so, ko samo vidijo belce in v vedenju, da so belci v Kalkuti večinoma zaradi dela v Centrih Matere Terezije, se “prevozniki” že derejo: “Mother Theresa’s House?”, pa naša pot večinoma ne vodi v tisto smer. 🙂
Utrujeni od vseh aktivnosti in vožnje, zvečer brez pomisleka nastavimo budilko na 6:00 in zapademo v spanec.
Ups, za jutri pa budilke ni potrebno nastaviti. Četrtek je namreč prost dan za vse prostovoljce cmt-jev. 🙂 Popoldne celo sledi “Volunteer’s Day”, kjer se bodo predstavili tudi naši: Rok, Veronika, Uršula in Klara so se prijavili, da bodo s pesmijo zastopali naše barve. 🙂
Sedaj pa spat! Kaj več o doživljanju Kalkute pa naslednjič.

Val

About the Author:

Leave A Comment