Dan v Kalkuti

Zjutraj vstajam malo pred sedmo. Nase navlecem poslednje ciste hlace in majico, si umijem obraz, zobe in ze hitimo ven. Zunaj lije kot iz skafa in po petih minutah pogajajanja koncno dobimo rikso, ki nas je pripravljena najbolj minimalno oguljofati. Ze drvimo po ulici mimo tisocih ljudi, mesnic in gore odpadkov. Klub jutranji uri je hrup neznosen. Koncno prispemo do glavne stavbe, v kateri je pokopana Mati Terezja. Pridruzimo se ostalim prostovoljcem pri zajtrku. Dobimo dva tolsta in banano. Z Veroniko in Ursulo z ocmi poiscemo vsaka svojega Spanca, da si sredi zmede vsaj malo spocijemo oci. Roka na sreco ni zraven, ker se je ze zaklepetal s sestrami (sicer bi verjetno na veliko zavijal z ocmi in molil za nase crne duse). Sledi jutranja molitev in poslavljanje od prostovoljcev, ki gredo domov. Skupina se loci. Z Veroniko greva po ulici navzdol do Shi Shu Bhavana. Ona vstane v pritlicju, kjer razdeljuje zdravila, jaz pa se odpravim po stopnicah navzgor. Delam z otroki s tezjimi motnjami v razvoju. Najprej jim malo zapojem in jih pocrkljam. Nato grem na streho prati perilo, kar je tu sizifovo delo. Ko obesim majice, jih zaposlene delavke poberejo dol in obesanje se zacne na novo. Poskusam jih cim bolj posnemati, a vedno nekaj ni vredu. Hlace tja, rjuhe drugam, majice pod streho. Pet rjuh na isto vrv?! Niti slucajno … In tako dalje dokler obleke koncno niso obesene. Pocakam dve sekundi in ze se ulije monsun. Vse obleke nazaj dol in ponovimo vajo (tokrat pod streho). Indija me res uci potrpezljivosti in poniznosti. Nato pride cas za fizioterapijo. Razgibavam otroke in jih poskusam razveseliti. Nasmeh otroka je zame najvecja nagrada. Pomagam jim tudi pri hranjenju. To je zelo naporno delo. Vecina otrok namrec ne zeli jesti. Uklesciti jih moram v prijem in jih hrniti kljub solzam in obupu, ki ga vidim v njihovih oceh. Velikokrat me prime, da bi kroznik vrgla na tla in pomirila otroka, a ob pogledu na njihova presuha telesa ugotovim, da nimam izbire. Na koncu vsa popljuvana ponosno pogledam prazen kroznik in si kar malo oddahnem. Otroke nesem do postelje in jih previjem. Ko zaspijo, je moja izmena koncana. Sestram pomagam pri pospravljanju, nato pa grem po Veroniko. Pocakam, da razdeli se poslednja zdravila in skupaj se sestradani odpraviva na kosilo. Razocarano strmiva v riz in kari, ki je iz dneva v dan isti. Prideta se Rok in Ursula. Podelimo si danasnje iskusnje in opazanja. Dogovorimo se za uro pocitka, ki se navadno izkaze za precej naporno. Oprati moramo vse svoje perilo in se dobro stusirati skupaj s scurki, ki lazijo naokoli. Popoldneve izkoristimo za kaksen turisticen ogled ali nakup. Ob sestih gremo na adoracijo, kjer molimo , razmisljamo, pisemo dnevnike … Nasi mozgani imajo res ogomno dela z analiziranjem vsega dozivetega. Vecere navadno zakljucimo s kaksno igro taroka ali osla s sosedi iz Spanije. Zelo uzivamo tudi od nocnem pogledu na mesto s strehe.

Ce dodate, da bi vas vsak dan povprecno (skoraj) zbilo 34 riks, neprijetne vonjave, tezave v prebavnem sistemu in utrujenost, lahko od doma zacutite delcek te barvite, ogromne in drugacne dezele.

Klara

About the Author:

Leave A Comment