Ah, ta Kalkuta!

Tako je. Ze skoraj teden dni smo v Kalkuti, dopoldneve zaposleni z delom v centrih Matere Terezije, popoldne na ogledih, zvecer na adoracijah.

Pisem iz majhne sobice, kjer so nam jezuiti ponudili racunalnik. Ekran precej migeta, ce predolgo strmim vanj, se mi zacne vrteti. Ampak nic hudega. Po dolgem casu vendar spet lahko napisem blog!

Delo v Centrih je zame nova izkusnja. Po besedah tukajsne vzornice, Matere Terezije, se vsak dan srecujemo z Jezusom. Ona ga je nasla v najbolj ubogih, v trpecih, v zapostavljenih. Do danes je njeno delo pustilo tako velik odmev, da v razlicnih centrih kar mrgoli prostovoljcev. Sama se prvic tako konkretno srecujem z otroci z motnjami v dusevnem razvoju, z bolniki in ostarelimi. Zjutraj sedem med skupino Korejk in skupaj pomakamo roke v skafe s toplo vodo, na dnu pa se mesajo pogosto ze veckrat strgana oblacila in rjuhe. Sledi obesanje na prostorni strehi, ki ponuja se nazoren pogled na Kalkuto. Mestece, kjer na vsakem koraku mrgoli ljudi (v vecini moskih, zenske ocitno ostajajo doma), kjer ne mine sekunda brez tecnega trobljenja in je ulica univerzalen prostor. Na njej se zjutraj prebujajo cestne druzine, ki spijo pod plahtami na nekaj dekah, na tej isti ulici potem kuhajo in perejo, v luzi malo naprej si umijejo zobe in noge, nekaj korakov stran ze nekdo reze meso in cvre prigrizke, med vsem tem pa se prerivajo riksarji, pesci, motoristi in taksisti … Ni mogoce vsega zajeti s pogledom. Pravzaprav niti nimas casa, saj se umikas prometu in izogibas kupom smeti, ki so nastlani vsepovsod. Na obrazih srcujes tako veselje, kot tudi zdolgocasenost … druzinsko zivljenje je prestavljeno na ulico in tako vsem na ogled. A nihce se ne obremenjuje z njimi. Ulica je legitimno stanovanje, samo mi, beli velikani, zacudeno svigujemo obrvi.

Tako je torej biti na tisti strehi kot v oazi, kjer caka malo miru in prijeten vonj sveze opranega perila. Spustim se nazaj dol in se prepustim druzbi upokojenk, ki zivijo v Prem Danu, eni izmed his Matere Terezije. Ne gre ze upokojenke v nasem smislu, to so zenske, ki so jih vzeli iz ulice. Nekatere potrebujejo pomoc pri hranjenju, hoji, oblacenju, mnoge pa le nekaj malega, da jim popestri in olajsa monotono zivljenje. Dekleta jim barvajo nohte, jih cesejo, masirajo in hranijo. Sama skakljam okoli z listom, na katerem imam izpisane fraze v bengalscini. Tako lahko izvem kaj malega o njih, prej ali slej se izgubim v besedah in sledim le se melodiji, ki precej potiho prihaja iz suhih in zgubanih ust. V nekaterih je se zelo veliko zivljenja, da se pocutim kot ob dobri prijateljici inseskupaj nasmejimo. Najrajeimam sahistko, gospo braz roke, ki igra specificno razlicico saha. Ali pa tista lepotica, ki hoce biti vsako jutro nasminkana in imeti pobarvane nohte. Nekatere se vracajo v cas otrostva. Vse bolj in bolj bodo odvisne od oskrbe. Kako smesno je to v zivljenju, si mislim, nekoc se pocutis mocnega, da bi lahko skoraj svet premaknil, potem pa se spet vrnes v dobo sprejemanja in nebogljenosti. Nekaterim ne morem pomagati. Vcasih sem samo zraven, ob leseni postelji in moja prisotnost ter blag dotik sta pac vse, kar lahko ponudim. Ampak ko potem odhajam, se mi zdi, kot bi pravkar preplezala goro. Biti ob teh ljudeh je gotovo plemenito.

To je vse. Vsak izmed nas vidi svoje, Klara dela z otroki, Veronika v dispanzerju, Rok z umirajocimi. Vcasih se sprasujemo, ce delamo “dovolj”, ce bomo s temi preprostimi deli res upravicili vsa sredstva in podporo, ki ste nam jih namenili v Sloveniji … zase vem, da bom Kalkuto odnesla s seboj domov in jo vnovcila v svojem zivljenju. Ker sem videla, da je res. V najbolj ubogih je velik cudez in nikoli ne smes zamuditi priloznosti,da se jim priblizas in svoj cudez bodo delili s teboj.

Ursula

About the Author:

Leave A Comment