Shishu Bhavan – H: Naš vsakdanjik (Lija)

Ko prostovoljci (pravzaprav same prostovoljke) pridemo na delo, se sezujemo, odložimo svoje stvari v omarici za prostovoljce ter v zgornjem nadstropju vzamemo predpasnike.  Še preden se usedem na blazino, se mi 18-letna Moumita že smeji iz svojega stolčka. Mashi imajo ravno molitev, zato zabavamo in previjamo otroke, dokler ne končajo in je še zanje na vrsti molitev. Tiste, ki ležijo na blazini, takrat vzamemo v naročje in se postavimo pred kip Marije. Za sestro ponavljamo preprosto molitev:
I love you, Jesus. I love you, Mother Mary. I love you, Mother Teresa.
Thank you, Jesus. Thank you, Mother Mary. Thank you, Mother Teresa.
Bless me, Jesus. Bless me, Mother Mary. Bless me, Mother Teresa.
Bless me, Jesus, to be a good child.
Bless me, Jesus, to be a good boy.
Bless me, Jesus, to be a good girl.
Ko ponovimo še zadnje besede, je molitve konec in z vsemi otroki se posedemo v krog in zapojemo pesem o tem, kako je vsak otrok v krogu čudovit – za vsakega ena kitica (‘X is so wonderful, so wonderful life’). Na koncu sledijo še 3 kitice – za sestre, mashi in aunties (tako nas, prostovoljke, kličejo). Tisti, o katerem trenutno govori pesmica, mora v ritmu mahati z rokami, ostali pa ploskajo. Zatem vedno v istem vrstnem redu zapojemo Twinkle Twinkle Little Star, ABC in Johnny Johnny (vse imajo skoraj enako melodijo), potem pa še zelo lepo pesmico v bengalščini z aleluja refrenom. Po zadnji pesmi si zaploskamo, potem pa je na vrsti pitje vode in zdravil (za večino vitamini, ki jih dajejo mashi/sestre).
Večini otrok se vodo daje po žlički, pa se kljub temu zgodi, da je več vode po slinčku in otroku, kot pa v njem. 🙂 Enkrat se zgodi, da pride do mene sestra in pokaže na Rinku, 19-letno dekle s cerebralno paralizo. »She doesn’t want to drink if I give her water. She wants you to give it to her.« Rinku se mi nasmiha in maha. Ko ji dajem žličke vode, se res trudi in pridno odpira usta, a ji požiranje res ne gre od rok. Želim si, da bi imela večji slinček, saj vedno nosi pisane oblekice, ki se potem zmočijo in umažejo. Mine kakih 10 minut, da prideva do zadnje žlice vode. Ko ji uspe pogoltniti, jo pohvalim in ji pokažem prazen kozarček. Veselo se zasmeje in iztegne roko, da sežem vanjo. Večina otrok pri pitju vode ne sodeluje preveč rada, zato me je res razveselilo videti, kako se nekdo trudi in skuša napredovati. Čeprav pitje vode v osnovi temu ni namenjeno, je za večino otrok to precej naporna fizioterapija – sestra je namreč povedala, da ne znajo pogoltniti, zato tudi, če jim hrana diši, nočejo odpreti ust in jesti, ker vedo, da je ne more spraviti naprej, zaradi česar pljuvajo, ali pa pustijo, da jim steče iz ust. 🙁

Po pitju vode sledi igranje z otroki in nekakšne vrste pouk. Tisti, ki so na blazinah, dobijo plišaste igrače, s katerimi jih lahko zabavamo, prižge se radio, da jim pojemo pesmice, in vse se da iz sedežkov na blazino, da se lahko premikajo in se z njimi izvaja fizioterapija. Vsak otrok ima svojo mapo, v kateri je seznam vaj, ki jih lahko delamo z njim, in pripomočki – raztegovanje nog in rok, posebne opornice, ki jim iztegnejo ude, hojca, posebni ortopedski čeveljčki… Dobrih 10 otrok medtem posedemo na stolčke za mizo (na njih so privezani in obdani z blazinami, da jim je udobno) in jim pojemo. Mashi in sestre vztrajajo, da one nimajo posluha in da moramo peti mi, če se da, pa zraven tudi kazati in plesati. Seveda ne znamo nobene pesmi v bengalščini in zelo malo v angleščini. »Don’t worry. The children don’t understand any languages. But they understand love,« nam reče glavna sestra. Španke pojejo v španščini, Italijanke v italijanščini, Japonka v japonščini – nekatere pesmi celo pojemo naenkrat vsak v svojem jeziku. Ker repertoarja sproti hitro zmanjkuje, se sčasoma vsak spomni kakšne pesmi, ali pa se kdo opogumi in zapoje, čeprav pesmi ne zna nihče drug. Tudi sama kljub pomanjkanju glasu zaradi ventilatorja pojem v slovenščini Mi se mamo radi, En mali slonček, Banana, Mojster Jaka… Otrokom v roke damo ropotuljice in tamburine, ena ali dve deklici pa včasih tudi ponavljata za nami gibe bansov. Ne glede na naš trud pesmi sčasoma zmanjka, tako da ‘pouk’ prevzamejo sestre. Par otrok v angleščini sprašujejo dele obraza, oni pa jih pokažejo, čemur sledi bučen aplavz. Angleške so tudi slikanice, iz katerih otroke učimo besed za sadje, zelenjavo, živali…, oni pa morajo pozneje pravilno pokazati na sliko. Nekaterim damo pobarvanke, drugim sestavljanke, tretjim legokocke.
Sabnam dobro ve, kam spada kakšen košček in kje je treba barvati, a zaradi cerebralne paralize stvari zelo težko prijema. Pomagam ji držati barvico, pobiram koščke sestavljank in kocke s tal, jo spodbujam in hvalim, ko ji uspeva. Slepi Miti ni kaj dosti do učenja in sestavljanja. Najraje se objema in če jo pobožaš po roki, hitro vstane in ti skoči v naročje. Oklene se te z rokami in nogami in se stiska k tebi, kot da bo konec sveta in si ti edina rešilna bilka. 🙂 Tudi Minothi ni zainteresirana v zgoraj omenjene aktivnosti in najraje prime prostovoljca za roko in hodi z njim v krogih okrog posteljic, dokler se ji ne iztrga (ne razume, če rečeš ali pokažeš, da je dovolj). Stara je 13 let in ima psihične težave (jemlje tudi posebna zdravila). Ob slabih dneh ima na roke privezane krpe, da ne more uporabljati dlani, ker (se) praska in ščipa – privezana na stolu mi kaže dlani, s solzami v očeh me brez besed prosi, naj jo rešim. Zdravil noče jemati – prestrašeno cvili, ko pride sestra z lončkom z živo rumeno vsebino, se me oklepa in gleda z zaupanjem, da je ne bom prepustila ‘zlobni’ sestri. Z enakim zaupanjem me drži za roko, ko delava kroge okrog posteljic – da je z mano varna, da ne bom šla stran, da je lahko mirna in se ne bo zgodilo nič slabega; čeprav ne govoriva istega jezika in je niti ne poznam dobro, lahko vse to čutim iz njenih pogledov in dotikov. 🙂 Akash je star tri leta in se je ravno naučil hoditi. Krili naokoli, ruši legokocke, pada čez druge otroke, se vzpenja na invalidske vozičke… Nenehno skrb glede vseh teh norčij odtehta njegova neverjetna prikupnost. Sayan je starejši (najbrž okrog 7, ampak je videti 3 ali 4), vendar še ne hodi, zna pa se premikati s stolom. Daš mu sestavljanko, on pa se odrine od mize, da se stol obrne vstran, potem pa se s stopali, ki se dotikajo tal, vleče naprej s stolom vred, na katerega je privezan. Ker je v tem precej izurjen, zna zelo hitro priti na drug konec sobe v tisti minuti, ki jo posvetiš drugemu otroku. Zelo aktiven je tudi med malico, ki sledi enkrat med pol deseto in deseto. Ko mu v usta poskušam dati košček torte, navdušeno maha z vsemi štirimi in z glavo, se na vsa usta smeje, z roko pritisne na žlico, da torto odnese vsepovsod naokrog, kar spraviva v usta, pa ne pogoltne, ker mu med smehom pade iz ust. Na koncu ga druga prostovoljka drži za roke in stol, jaz pa z nogami držim njegove, da je lahko toliko pri miru, da poje torto in spije mangov sok. 🙂

Ko je malica mimo, nam ostane še kakih 20 minut do čaja. Nadaljujejo se prej omenjene aktivnosti, treba pa je zabavati tudi otroke na blazini, ki so v bistvu brez programa. Mousumi je zelo lepa deklica z zelo dolgimi trepalnicami, stara 6 let, a je videti največ 2. Če jo žgečkaš, se sramežljivo smehlja, najbolj pa jo zabava, če ji pritisneš na nos in oponašaš trobljo. Lakhan je star 10 let in dejansko toliko tudi zgleda. Poleg cerebralne ima tudi navznoter raščena stopala in je zelo sramežljiv. Ko sem ob njem, drži mojo roko, jaz pa mu v slovenščini razlagam, kaj sem počela včeraj popoldne, mu opisujem razgled skozi okno in ga sprašujem, kako se počuti tistega dne. Večino časa gleda vame in občasno trene z očmi, kot bi hotel pritrditi mojemu govorjenju. Ko zaradi prehlada začnem kašljati, se začne na vso moč smejati. Zakašljam še enkrat, da bi se prepričala, če je res to vzrok, in zasmeje se še enkrat – res moraš imeti veliko časa in sreče, da spoznaš takšne posebnosti vsakega otroka J. Madhumito in Mamato sem zelo dolgo časa mešala, ker sta približno enako veliki (podobno kot Mousumi sta videti veliko manjši in mlajši od svojih šestih let), imata podobne obrazne poteze, obe škilita in povrhu vsega imata tudi vedno enaki oblekici. Sčasoma sem ju ločila po njunem vedenju – Madhumita je bolj sramežljiva in ima rada plišaste igrače, Mamata pa ima rada objeme, vedno prime moje prste in je zelo žgečkljiva. Pred čajem so na blazinah tudi večji otroci, kot so Bobita, ki ima rada božanje po laseh, Latha z bistrim in razmišljujočim pogledom, Sushmita, vedno z rokami, povitimi v zgoraj omenjene ‘ravnalce’ in Moumita, ki je vedno dobre volje in zna za mano ponavljati smešne grimase. Od vseh otrok na blazini je sicer najbolj ‘vseprisotna’ Esha, ki je kljub izjemno majhnemu in koščenemu telesu nenavadno močna in okretna. Pleza čez vse, premika se z brcanjem in zvijanjem, veselo se reži, če jo skušam ujeti in umiriti, in obožuje, če jo nesem do okna, da ji v obraz zasije sonce J. Ponavadi tako pademo v ukvarjanje z otroki, da pozabimo iti na čaj. Mashi nas potem običajno pocukajo za rokav in spomnijo (»Auntie, break!«), da odložimo otroke in igračke ter se odpravimo na teraso.

Na terasi je zamrežen prostor, namenjen malici – na mizi nas čakajo čaj in piškoti, iz kupa ob steni pa si vzamemo stole. Na drugi strani stene je kuhinja, iz katere ventilatorji nosijo vroč zrak in večinoma prijetne vonjave. Mashi malicajo pred vhodom v kuhinjo, na stopnicah, vmes pa se katera od njih premika sem in tja po terasi, kjer se sušijo oblačila tako po vrveh kot tudi po tleh. Med odmorom se s prostovoljkami lahko malo podružimo in si pogledamo profile otrok, ki so razobešeni po stenah.

Nekaj pred enajsto se vrnemo nazaj dol. Z otroki se družimo in jih po potrebi previjemo, potem pa privežemo v stolčke in jim zavežemo slinčke za kosilo. Hrana ni vsak dan ista, vendar pa ga mashi otrokom zmešajo skupaj v nekakšno kašo, da je lažje pogoltniti, zato so si obroki od dneva do dneva na videz precej podobni. Na začetku ti dodelijo, katerega otroka moraš nahraniti, kasneje pa so vesele, če prideš do njih, poveš ime otroka in prosiš za krožnik ustrezne velikosti zanj. Podobno kot pri pitju vode je kosilo za veliko otrok zoprna zadeva. Nekateri odpirajo usta, a ne morejo pogoltniti, drugi sploh nočejo odpreti ust, tretji pljuvajo in četrti vreščijo in bruhajo. Zadnjo skupino otrok sestavlja kakih 5 otrok, ki jih prostovoljke same ne smemo hraniti – preveč so zahtevni, zato jim lahko le držimo noge in roke, jih spodbujamo k požiranju in brišemo izbruhano hrano, medtem ko se mashi/sestra otroku trudi z žlico nalagati hrano v usta. Sama sem hranila raznorazne otroke – Moumito, ki je vedno jedla z glavo, nagnjeno za 45 stopinj (sčasoma sem že pred jedjo naravnala slinček na eno stran); Esho, ki je pridno jedla, a ves čas brcala in poskakovala; Rohita, ki je zaspal med eno in drugo žlico; največkrat pa sem hranila Roshana.
Roshan je star skoraj 8 let, a je videti kakšne 4. Ima zelo nizko raščena ušesa, brazgotini na glavi in trebuhu (menda od operacije), sicer pa je precej okreten in aktiven. Kar nekaj dni sva dopoldneve preživela on v ortopedskih čevljih, očalih in hojci, jaz pa za njim, da sem ga potiskala, z njim s prsti drsela čez železne palice posteljnih ograjic in ga dvigovala nazaj v hojco, ko se mu ni več dalo hoditi. Kadar nisva hodila, je običajno sedel v (pravem) stolčku, se igral z mojimi prsti, lovil ravnotežje, ko me je hotel objeti, ali pa si je odpenjal ježka na ortopedskih čeveljčkih in se smejal, kot da je ta zvok najbolj zabavna stvar na svetu. Odveč je reči, da mi je zelo prirastel k srcu. 🙂 Še ena od njegovih krasnih značilnosti je, da je super jedec (z ustrezno okroglim trebuščkom 😉 ). Odpre usta, prežveči, pogoltne, spet odpre. Tako s kosilom kot z vodo po kosilu opraviva v desetih minutah (pri ostalih traja 25-40minut), potem pa si gospodič s slinčkom sam obriše usta. 🙂 Ker vsi ostali še jejo, imava čas, da se pripraviva za spanje karseda počasi. Lahko se še malo pocrkljava, previjanje ne poteka z običajno ekstremno hitrostjo, preoblačenje v pižamo je sproščeno in brez hitenja. Roshan sicer ne mara popoldanskega spanja. Ko sva gotova, blazine odrine stran in sede na rob postelje. Noge da čez ograjico in se kot kak mislec zazre skozi okno v daljavo. Včasih ga kdo prestavi nazaj v ležeč položaj, a se kmalu spet prestavi na običajno mesto. 🙂

Medtem drugi pojejo, tako da se lahko začne proces odhajanja v posteljice. Sploh večje otroke je kar naporno odnesti v njihovo posteljo, jih previti in preobleči, saj so precej težki in se punce kar prešvicamo. 🙂 Nekateri aktivnejši otroci so pri preoblačenju precej v pomoč – dvigujejo noge in roke, ko vlečeš gor hlače ali dol majico, spet drugi pa so ravno zaradi svoje gibčnosti kar zahtevni za preoblačenje. Majice, ki jih imajo za spanje, so pogosto majhne in z ozkimi rokavi, zato je zlasti pri cerebralčkih precej ‘zabavno’, ko jim jih skušaš obleči, pa ne veš, ali ima roko upognjeno namenoma in je noče iztegniti, ali pa je sploh ne more. Ko nas je bilo veliko na delu, je bilo dovolj časa in si se lahko z enim otrokom pomudil dlje časa, ko pa sva bili le dve, pa sva imeli vsaka še cel otrok, ki so še rabili priti iz slinčka in stolčka v posteljico in pižamo. Ko so nekaj dni kasneje prišli novi prostovoljci, sva bili že tako zverzirani, da je bilo prav čudno, ko sva v posteljo dali vsaka dva otroka, ne pa osem ali devet, pa jih je že ‘zmanjkalo’. 😛

Včasih našo sobo obiščejo turisti. Razgledajo se po otrocih, postavljajo vprašanja, slikajo z orjaškimi telefoni. Takrat moramo prekiniti s previjanjem in preoblačenjem zaradi zasebnosti otrok, zato smo veseli, če ne pridejo v času po kosilu, ko so te stvari v polnem teku. Opazila sem, da se mashi in sestre sprijaznjeno smehljajo turistom, a njihovi pogledi govorijo, da jim ni čisto prav, da so tu. Za te otroke, ki so pobrani s ceste ali zapuščeni pred vhodom sirotišnice, so njihova družina. Prostovoljke (vsaj jaz) to hitro dojamemo in poberemo od njih. Ne zdi se mi čisto prav, da jih slikajo, želim si, da v otrocih ne bi videli le bolezni in nezmožnosti, kar včasih vidim na njihovih obrazih. Da, hitro postaneš zaščitniški. 🙂
Ko so vsi otroci v posteljicah, začnejo mashi čistiti in pospravljati dnevni del prostora, me pa vrnemo predpasnike, vzamemo svoje stvari in odidemo. »Thank you, auntie, see you tomorrow, auntie, thank you!« ti mashi kličejo in mahajo.
Najbrž ni besed za stiskanje v grlu, ko sem šla zadnjič mimo vseh posteljic in zadnjič skozi vrata sobe. Segla sem v roko glavni sestri in se poslovila, zunaj so me čakale prostovoljke, da izmenjamo maile in facebooke. Želela sem se zahvaliti, ker skrbijo za te čudovite otroke, a mi besede niso šle z jezika, ker sem videla Roshana, ki na drugem koncu sobe gleda skozi okno…

Vsak dan tukaj z otroki dobiš mnogo več, kot daš. Potem daš še več, se še bolj trudiš, še več postoriš… In spet dobiš še toliko več. Res je privilegij, da sem bila polovico svojega časa v Indiji lahko prostovoljka v Shishu Bhavanu na oddelku za hendikepirane. Sama sem imela še to srečo, da sem delala dva dni več, ko sem čakala avion za vrnitev domov. Čeprav se ti ob njih kdaj zlomi srce ali skravža kak živec, sem v druženju in delu z otroki, zaradi katerih sem se pravzaprav prijavila na tole indijsko pustolovščino, neizmerno uživala – bilo je več kot vredno iti. 🙂

About the Author:

Leave A Comment