Shishu Bhavan – H: Malo nasplošno in posebni dnevi (Lija)

Shishu Bhavan je razdeljen na dva dela – v eni stavbi so ‘normalni’ otroci (z njimi je delala Anja in so tako zdravi kot tudi s posebnimi potrebami), v drugi pa so hendikepirani otroci. Za to hišo/center sem se odločila, ker je bilo delo v sirotišnici moj glavni cilj indijske izkušnje, in še toliko bolje, delo z otroki s posebnimi potrebami.  Za del s hendikepiranimi so rekli, da je običajno manj prostovoljcev, tako da jih večinoma tam res potrebujejo, kar pa je tudi dobra popotnica, ko že pred prvim dnem na delu veš, da boš uporaben. 🙂

Na prvi dan dela sva bili dve, ki sva šli prvič. Prvi vtis ob prihodu v veliko sobo, katere več kot polovico zasedajo posteljice, ostalo pa mizice in velika blazina, je najbrž spoznanje, da so tukaj res najtežji primeri. Večina otrok je težkih cerebralcev – ležijo na blazini ali pa v svojih sedežkih, vsi so videti majhni in silno koščeni. Nekaj deklic je slepih, dve tudi gluhi, nekaj otrok pa ima tudi druge težave (učne, razvojne, mentalne…). Ostali otroci s posebnimi potrebami (npr. brez nog ali drugih udov in downovčki) so v sosednji stavbi. Ker sem že delala z ljudmi z mentalnimi in tudi fizičnimi motnjami, sem preskočila prvo fazo, v kateri novi prostovoljci gledajo, kaj točno je treba početi z otroki. Kljub tej majhni prednosti je sprva res težko vedeti, kako s kakšnim otrokom, saj je (tako kot zdravi otroci) vsak drugačen ter ima svoja zanimanja in muhe. Mashi, vzgojiteljice otrok, ne znajo skoraj nič angleško, zato je za novinca težko vedeti, kaj točno želijo od tebe – lahko recimo rečejo »Auntie, Mousumi bed!«, ti pa ne veš, katera punčka je Mousumi in katera posteljica je njena. Prvi dan se tako malo zanašaš na pomoč drugih, bolj izkušenih prostovoljcev; ko sem prišla, jih je bilo več kot 10, vendar pa so kmalu odšli zaradi iztekajočega avgusta in s tem konca počitnic in dopustov. V začetku septembra sva bili tako na delu samo še dve, zato so na pomoč ‘vpoklicali’ sestre, ki pa večinoma znajo angleško in so bile v veliko pomoč prostovoljcem, ki so prišli v naslednjih dneh.

Po prvem in vsakem drugem dnevu sem imela občutek, da vem nekaj več – dnevni red, posebnosti posameznih dni, imena otrok, njihove lokacije za kosilo in lokacije za spanje, njihove sposobnosti in karakterne značilnosti… Ni dneva, ko ne izveš nekaj novega, ker je otrok 35 in se vsak dan lahko zares posvetiš le parim. 🙂

Imeli smo to srečo, da smo bili v Kolkati v času obeh Terezinih praznikov – rojstnega dneva in smrtnega dneva, ki je obenem njen največji praznik. Mati Tereza je ustanovila vse te centre in red tukajšnjih sester, zato jo imajo vsi še vedno zelo radi in jo globoko spoštujejo – mnogo prostovoljcev, s katerimi sem govorila, niti ni kristjanov, temveč so prišli le iz spoštovanja do nje in želje, da bi sledili njenemu zgledu.

Na dan njenega rojstnega dne, 26. avgusta, je imel jutranjo mašo ob 6h nadškof, ki je imel tudi sam rojstni dan. Po maši se je vsa množica iz mašnega prostora pomaknila v spodnje nadstropje k njenemu grobu, okrašenim s cvetjem in napisom »HAPPY BIRTHDAY OUR DEAREST MOTHER«. Prostovoljci, sestre, duhovniki in ostali smo skupaj zapeli pesem Happy Birthday Materi Terezi, potem pa še nadškofu. Sestre so tudi napisale novo pesem samo za to priložnost in jo prvič javno izvedle. Pri zajtrku je bil kruh namesto toastov, poleg čaja pa je bila na voljo tudi kava.

Oddelek za hendikepirane je bil ves okrašen s cvetjem, iznad vrat pred vhodom pa so poleg kipa Marije postavili ogromen kip Matere Tereze. Okoli devetih smo hodečim otrokom nadeli čeveljčke, ostale pa vzeli v naročje in jih odnesli dol do posebnega avtobusa v lasti Shishu Bhavana. Ker je bil to šele eden mojih prvih dni na delu, še nisem vedela imena fantka, ki sem ga nosila. Imel je cerebralno paralizo, velike, razmišljujoče oči in silno resen izraz na obrazu, imel pa je tudi (po sestrinih besedah) simptome epilepsije. Kljub zelo krhkem in okornem telesu se me je kmalu oklenil in mi naslonil glavo na ramo. Ko smo se pripeljali v Motherhouse nekaj minut stran, smo vsi skupaj odšli h grobu in zapeli Vse najboljše. Po tem smo šli v zgornje nadstropje k materi prednici, ki je pozdravila vsakega otroka in mu dala bombon. ‘Moj’ fantek, Rohit, bombona ni mogel držati, zato mu ga je dala v žep od hlač. Ko sva bila spet v avtobusu, je skoraj zaspal, a ga je nasilno zbudil voznik, ki je glasno zaprl vrata. Rohita sem v naslednjih dneh bolje spoznala – na njem je nekaj posebnega, nekaj, kar ti govori, da ga moraš vzeti k sebi in ga brezpogojno varovati. Čeprav ni komunikativen in se skoraj nikoli ne smeji, je zelo prikupen in se ti stopi srce, ko ovije prstke okrog tvoje roke. 🙂

Dan Terezine smrti, 5. september, je Feast Day in se praznuje njen odhod v nebesa k Bogu. Maša zjutraj je bila še bolj slovesna, sestre so delile majhne, ročno izdelane voščilnice z njenimi mislimi, za zajtrk pa so bile krofom podobne bombete s sladkorjem, trdo kuhana jajca in kava. V sirotišnici so bili povsod obešeni baloni in rože, otroci so imeli sveže preoblečene posteljice, cel dan smo poslušali radijski program in pesmi o Materi Terezi, dopoldne pa so mashi pripravile poseben program. Otroke smo posedli pred oltarček, spet z velikim kipom Tereze v ospredju, sestre so uredile ozvočenje in program se je začel. Najprej je ena od mashi pela, dve punčki pa sta plesali v oblekicah – videti sta bili kot princeski :). Za tem je sledilo nekaj pesmi ‘mashi zborčka’, potem pa so še zaplesale nekaj indijskih plesov, ki so vsebovali poklone proti Terezinem kipu. Glavna točka je bila predstava o življenju Matere Tereze in njenem delu v Kolkati. Mashi so se oblekle v reveže, bolne, umirajoče in sirote, ena od sester je igrala Terezo, ena pa je v bengalščini brala zgodbo. Po tej igrici je sledil še en ples in še ena pesem, na koncu pa je glavna sestra zmetala v zrak bombone, za katerimi so se mashi takoj zapodile in jih pobirale z otroškim veseljem in smehom. S tem se je program končal in preostanek dneva je potekal še kar normalno; edino za malico so vsi otroci dobili torto. 🙂

Še en ‘poseben’ dan v Shishu Bhavanu na našem oddelku je sobota. To je dan, namenjen čiščenju in pranju. Otroci grejo ob devetih v posteljice ali pa se igrat v ograjen del terase, mi pa medtem odnesemo vse sedežke, invalidske vozičke, zavese in posteljnino na teraso. Mashi perejo, me pa ožemamo. Ožemanje je tukaj očitno umetnost; nenehno popravljajo naš način ožemanja in vsaki dve minuti ti nekdo drug pokaže nek tretji način ožemanja, ki je menda ustrezen. Prav vesele smo, ko nas z opranim pošljejo čisto na vrh terase, kjer se na nešteto vrvi obeša perilo. Za obešanje imajo poseben sistem, ki ga nikakor nismo sposobne razvozlati. Kamorkoli obesimo, ne da bi nam točno naročili, kam, se izkaže, da je narobe, in je treba obesiti nekam čisto drugam. Če je kdo recimo mislil, da grejo brisače na vrv poleg že ene vrvi z brisačami, se je globoko motil. 🙂 Vseeno je obešanje perila prijetno, ker se lahko prostovoljci malo družimo in pogovarjamo, obenem pa nam mrzlo in mokro perilo hladi roke, saj je sicer na terasi ob desetih dopoldne precej vroče in se pošteno potimo, čeprav delo ni težko. V ostalih centrih je perilo vsakodnevna aktivnost prostovoljcev. Čeprav sem zelo uživala pri delu z otroki, je takole enkrat na teden čisto prijalo malo fizičnega dela, sploh zato, ker je perila ogromno in smo bili za osebje prostovoljci res uporabni. Zlasti se je to poznalo pred obletnico smrti Matere Tereze, ki je padla na soboto, zato se je ‘čistilni dan’ prestavil na petek. Zelo se je mudilo, da bo vse od oblačil do zaves suho do naslednjega dne, in jim je res prišlo prav, da smo prostovoljke pomagale pri vseh pripravah in pranjih.

Ostali dnevi so potekali po ustaljenem redu, ki ga bom opisala v novem prispevku, da ne bo predolgo. 🙂

Glede na to, da je to prva objava v sklopu prispevkov iz centrov Matere Tereze, lahko že tukaj razložim, da v centrih fotografiranje ni dovoljeno. Razen v Kalighatu sicer lahko prostovoljci slikajo, če imajo za to ustrezno dovoljenje sester – dobiš ga, če je tvoj zadnji dan in si delal vsaj en teden, slik pa se kljub temu ne sme objavljati na internet.

Sama sem za zadnji dan sicer dobila dovoljenje in malo slikala, vendar je bilo precej težko. Hočeš imeti nekaj posneto, pa potem ugotoviš, da bi rajši to še zadnjič v živo doživel in sodeloval, še zadnjič objel otroka, namesto da bi ga slikal… Tako da v tem in naslednjem prispevku bloga fotografij žal ne bo. 🙂

About the Author:

Leave A Comment