Sandhya Vishram (Petra in Teja)

Verjetno se sprašujete, kaj sploh pomeni naslov. V blogu bova opisali najino delo v domu za ostarele,
ki se imenuje Sandhya Vishram kar so nam prevedli, kot Rest in the evening.

Vsako jutro se na pot odpraviva po puščavnati potki, ki pelje mimo osamljene hišice in majhnih
travnikov. Ko prispeva na cilj, nama že vsi veselo mahajo in naju pozdravljajo ter se začnejo tapkati po
nadlahtnici in pravijo »BP«,s čimer mislijo meritev krvnega pritiska, kar je najino vsakodnevno
opravilo.

Prvi dan, ko sva prispeli sva se počutili malo zmedeno. Sestra nama je pokazala kako izmeriti krvni
pritisk, potem sva morali sedeti vsaka na svojem delu postelje, ena je pisala, druga pa merila. Ves čas
naju je opazovala, da bova vse naredili pravilno. Zdaj pa nama že tako zaupajo, da vsak dan prideva,
pozdraviva ljudi in si sami pripraviva pripomočke in zvezek kamor se meritve vpisujejo.

Indijska imena so nama na začetku delala kar nekaj težav, a nama je pri tem zelo pomagalo prav
merjenje krvnega pritiska, saj sva mogli pravo številko zapisati k pravemu imenu. In tako se danes
ponosno lahko pohvaliva, da poznava imena vseh 28ih stanovalcev (le imena sester nama včasih še
delajo preglavice).

Vsak dan se ob desetih oglasi zvonček, ki naznani tako imanovani ‘tea time’. To pomeni, da se vsi
zberejo v jedilnici in pijejo čaj ob kakšnih prigrizkih. Ne bova pozabili prvega dneva, ko sva prišli v
jedilnico z namenom, da bi pomagali deliti čaj, ali pomagali pri hranjenju, ampak sta naju dva
gospoda povabila, da se usedeva zraven njiju. Prisedli sva vsaka s svojim čajem v aluminijastih šalčkah
in pritekla je ena od zaposlenih ter nama šalčki hitro vzela. In 20 sekund kasneje je že pritekla z novim
čajem v čudovitih šalčkah s prelepimi rožicami. In kot nam je že prvi dan povedal naš gostitelj: ”Our
guest is like God,” to drži tudi tukaj. Delo sva si velikokrat morali izboriti, ker so naju jemali kakor
gostji in nama niso pustili, da bi brisali mize, pomivali posodo … Sestra je Petro enkrat celo odnesla iz
kuhinje, ko je že tretjič tja zbežala, da bi pomivala posodo. Posedla jo je na stol in pred njo postavila
šalčko s čajem in celo skledico piškotov ter rekla: ”Sit here, It’s tea for you. And eat.” Zdaj so naju iz –
kakor midve praviva – varnostnih razlogov posedli raje k sestram. Tako da čaj vsak dan pijeva z njimi v
posebni sobici, kjer nimava možnosti pomagati in skakati okoli.

Po ”tea time-u” ponavadi pripraviva kakšne aktivnosti. Enkrat sva prinesli kitaro, da smo malo peli
(naučili sva jih »Mi se mamo radi«), drugi dan smo izdelovali cofke iz volne, danes smo igrali Enko in
občudovai lepote Slovenije, včasih pa sva samo tam, da se z njimi pogovarjava in jih malo zabavava.
Ali pa samo sva. Prav to sem začutila, ko sem prejšnji teden sedela z eno gospo in se malo
pogovarjala, ker jo je vse bolelo in je bila zelo slabe volje in malce nergava. Potem pa me je prijela za
roko in mi rekla: ”Thank you for being here and sitting with me, I feel so better now.” Takrat sem
začutila, da je res to to in da so res veseli tudi če samo si tam in sediš z njimi.

Kar se nama zdi najbolj zanimivo je, da so vsi v domu zelo pokretni in gibčni. Nihče ni na invalidskem
vozičku in le trije hodijo s pomočjo hojic. Zanimalo naju je kako lahko toliko časa sedijo na tleh brez,
da bi se premaknili, saj nas že po treh minutah bolijo noge ali pa imamo mravljince. In gospe pri 80ih
in 77ih letih so se splazile na tla in nama kazale kako sedijo. Potem so se vživele še bolj in želele
pokazati kaj vse zmorejo. Nisva mogli verjeti, da se je ena z nosom dotaknila kolena in kar malo
obstala. Za trenutek sva se že vstrašili, da se sploh ne bo več pobrala od tam, ampak je kar skočila
spet nazaj in se smejala do solz. Midve sva tudi poskušali, ampak rajši nisva nadaljevali, ker sta bile
gospe bolj gibčne od naju.

Danes pa sva preizkusili celo njihove plesne sposobnosti. Najprej sva jima pokazali nekaj slik in
predstavili Slovenijo, potem pa sva jim zavrteli Golico in jih naučili plesati polko. In morava reči, da so
bili kar poskočni in zelo spretni.

Delo v domu naju zelo zabava. Vsak dan se med njimi počutiva vedno bolj sprejete in po tednu dni
tamkajšnega dela, se že vsi bojimo prihajočega petka, ko se bomo morali posloviti.

About the Author:

Leave A Comment