Russia Experience

Na dunajskem letališču se že malce mudi. Gospodič za pultom, prijetni Afganistanec, flirta z vsako posebej, ko nas uči osnovno besedišče hindija.

Na letalu mimo prikoraka rdečelasa Rusinja. Zdi se kot nekdo, s komer bi se lahko pogovarjala, a gre mimo. Čez nekaj minut se usede zraven. Katja. Izvirno Jekaterina. Iz Sibirije. Z njo se pogovarjam angleško, nemško, srbsko, rusko in slovensko. Veliko stvari jo zanima in jih tudi pove. V mešanici vseh poprej naštetih jezikov.

Proti Moskvi letimo čez nekaj rahlih turbulenc. Ko se na wc-ju poskušam obdržati v stabilnem položaju,  se spominjam gospoda, ki nam je junija velel, da  se vožnja z ruskim letalom lahko primerja z vožnjo po makadamu. Kosilo. Kot “mesojedec z zvezdico” svoj obrok ponudim gospodu poleg mene. V zameno mi prostovoljno podari svojo sladico. Kopobka. Isto stori tudi Katja. Spasiba, spasiba.

Jekaterina komentira stevarde in stevardese.

“Typische russische Gesichter” se trudi v nemščini.

“Nicht zufrieden.” nadaljuje.

Vnukovo. Moskva. Vse v cirilici. Nihče ne govori angleško. Niti nemško. Komajda najdemo minibus, ki nas pelje po n-pasovni avtocesti z občasnimi zastoji.

“Finiš.” nas nekdo obvesti.

Izkrcamo se iz prenatrpanega kombija. Kar nekje. Uradno sicer v Moskvi. WI-FI ne deluje, naslov hostla za sedem evrov na noč je v latinici, metro karta pa v cirilici. Niti ne znajo angleško niti se ne trudijo. Do sedaj znam več ruskih besed kot oni razumejo angleških. Naključni dekleti nam pomagata. Ena izmed njiju je celo že bila v Sloveniji. V Ljubljani, Piranu, v Bovcu in na Bledu. Trikrat prestopimo na podzemni. Hostla nikakor ne najdemo. Pomaga nam gospa, ki ne zna angleško, a se zares potrudi in celo pokliče lastnika. Hostel je v bloku. Nikjer napisa. Niti v cirilici. Pričaka nas mladenič v zeleni majici in nam razkaže sobe. Kristina se utrujena usede na posteljo, a se le-ta nenadoma udre in zlomi. Lastnik se nelagodno nasmehne in predlaga, naj je pač ne uporabljamo. Zgoraj v kuhinji horda ruskih moških , srednjih let, ki režejo čebulo in salame. S Petro in lastnikom stojimo na terasi in se pogovarjamo. Prosi naju, če lahko napišemo review za hostel. Nasmehnem se in povem, da bomo. Sicer še ne vem kakšnega.

Trgovina je odprta še pol ure, zato odhitimo po hrano in vodko. V menjalnici denarja tako zaudarja po alkoholu, da se še najbolj zagretim ohladijo želje po zaključku večera v družbi vodke. Utrujene smo in lačne.

V trgovini s tremi prodajalkami, ki prodaja vsaka svojo hrano in pijačo, kupimo osem nektarin, sir in vodo, nato se vrnemo v “hostel”. V bistvu gre za dve stanovanji s pogradi v osmem nadstropju socialističnega bloka. Tam nam lastnik podari steklenico vodke in nam dobronamerno svetuje, naj naredimo selfie. Njegov maček Valera skače naokoli in zabava vse prisotne. Vsi nas bolj razumejo, če govorimo kar v slovenščini.

Jutri nas čaka Rdeči trg in pa let v New Delhi. Naše potovanje do končne destinacije – Ahmedabada bo trajalo tri dni.

 

DSC_1385

About the Author:

One Comment

  1. Rok 6. 8. 2015 at 7.54 - Reply

    Dobro pažalovat v Rasiji! 🙂
    Upam, da ste se vsaj dobro naspale in da rdeči trg popravi vtis.
    Slika (ki je res huda!) odlično opiše razpoloženje! 😀

Leave A Comment