Priprave – junij

V petek se dobimo s skupino prostovoljk in odpotujemo nekam daleč dol. K meji. Še prej gremo v Lidl po gorgonzolo in v kitajski diskont po barve za obraz. Ugotovim, da kitajske štacune iz mene izvabijo same slabe stvari. Na koncu se znajdem na blagajni z mačjo posodico in kopalnimi hlačami v 54365 barvah. V avtu se dogovorimo o sodelovanju na festivalu v nedeljo, kjer naj bi slikale obraze otrok. Po izkušnjah sodeč želijo biti vse deklice princeske, zato predlagam, da jih ena izmed nas poslika, sabo pa imamo vedro z vodo, kamor jih namočimo, nato pa jih jaz od daleč obmetavam z bleščicami. Shine like a diamond. Baje bodo zahtevale, da jim na obraz naslikamo konja. Iščemo primerne izgovore za to zahtevo.

Čudoviti zastoji na Gorjancih. Vozimo se tri ure, nato nadaljujemo z dvournim pohodom po dežju. Vsakih nekaj sto metrov je v vrečki skrit namig gostitelja. Vsako točko komaj čakamo, da ena izmed nas končno dobi vrečko za na glavo, ker dežnikov namreč nimamo. Premočene smo, ene pa še tečne. Na več točkah dobimo hrano. Hrana je kul. Sama sem v športnih čevljih, ena izmed nas pa je v balerinkah. Vprašam jo, zakaj nima s sabo rezervnih čevljev. Pove, da jih ima. Še ene balerinke. Ta lepe. Itak smo vse premočene ne glede na obutev. Ko se vračamo po poti nazaj, nas pobere gostiteljica. V avto se nas vkrca osem, od tega ena v prtljažnik.
“Če tole ne bi bla limuzina pa bi bil sam en twingo, kak mislte, da bi ve zdaj duma pršle?” nas vpraša in poskuša vzratno speljati s twingom. Dve gresta iz avta in ga porineta.

Na smrt utrujene pridemo h gostiteljem. Izvemo pravila. Eno izmed njih je vsakodnevna pohvala gostiteljičinih rož in tikanje. Zadnje nam gre težko z jezika, ker jo res spoštujemo. Legenda je. Med večernim pogovorom Petra vpraša Lijo, zakaj jo tako grdo gleda. Je slučajno jezna nanjo? V bistvu samo ne vidi ničesar, ker nima očal. Spomnimo se na igro na skupnem vikendu, kjer si se znašel sredi kroga in si povedal ime osebe, ki se ga spomniš in z njim zamenjal sedež. Lija je stala v krogu brez očal in ni videla nikogar.
Na tleh se pogreznem v kvaliteten spanec, ki ga prekine Petrina budilka “I’ve Been Waiting All the Night For You”. Če bi kaj rekla, ne bi čakala.
Navsezgodaj imamo delavnico o boleznih in smrti. Debatiramo o različnih situacijah, donatorstvu organov in naših željah za pokop, ko nas mrtve pripeljejo iz Indije. Pripravljene smo na vse, razen na to, da ne uporabljajo wc papirja.

Zvečer odideta Teja in Lija, zjutraj pa preostale prisostvujemo na dveh dogodkih. Kasneje s Petro še na tretjem. Štopava do Novega mesta in potem še naprej do Otočca. Ena izmed deklic noče metuljčka/delfinčka/konja, ampak Harry Potter strelo. Na koncu se z njo znajdem tudi jaz. Z alkoholcem na čelu. Po poti nazaj smo utrujene in sestradane, a vse ceste v Novem mestu so zaprte zaradi kolesarskih dirk. Kot vedno zadnje čase po Sloveniji. Jest gremo šele v Ljubljani.

 

DSC_94711 11406935_10207098553972041_7679037355722408464_n

About the Author:

Leave A Comment