»Please, come back for Christmas!…«

Ob besedi sirotišnica vam verjetno na misel pridejo različne podobe. Jaz sem si sirotišnico predstavljala ko stavbo z veliko sobo v kateri je ogromno postelj, kjer spijo otroci v razcapanih oblacilih. Vsak dan jedo enako hrano, riž in curry na primer. Sirotisnica …. Je definitivno spremenila moje predsodke.  Biti mama 18 deklicam je verjetno nekaj posebnega. Asha je lahko ponosna, da se je odločila za tak korak. Kot pravi ima sama dve hčerki in ko sta odrasli in počasi zapuščali družinsko gnezdo, se je odločila, da na poseben način poveča svojo družino. Odprla je sirotišnico in zdaj je »mummy« 18 deklicam starim od 5 –  14 let.

Sirotisnica se nahaja na obrobju Kolkate v mirni in zanimi vasici. Lahko bi rekla, da se stavba nahaja v ‘džungli’ do nje vodi potka speljana po mocvirju, da se ti ne ugreza preveč v blato so postavili opeke po katerih lahko skakljas.

Prvi dan, ko sva s Petro prisli sva se odlocili, da se peš sprehodiva od postaje do vasice, pot je bila kar dolga, vendar zelo zanimiva, navduseni sva bili nad vsakim ribnikom, ki jih tamkajsnji prebivalci uporabljajo za pranje perila, posode in kopanje. Navduseni sva bili nad vsako palmo in rikšami. Še bolj pa sva bili navdušeni kam naju je ta zanimiva pot pripeljala.

In sva prispeli v sirotisnico. Pričakalo naju je 18 nadebudnih deklic, ki so naju sprva malo prestrašeno opazovale, vendar so se kaj kmalu razživele. Vzljubile so naju in midve njih. Živeli sva skupaj z njimi v majhni sobici. Prvič sva okusili, kaj pomeni res pekoča hrana, ki jo indjci seveda naravnost obožujejo.

Naj malo razložim, kako poteka dan v sirotisnici. Zjutraj se deklice zbudijo ob 6:30 in imajo najprej jutranjo molitev, potem pa poskrbijo za osebno higijeno, tuširanje, umivanje zob, pranje perila. Sledi zajtrk in nato šola. Deklice imajo organizirano zasebno šolo v isti stavbi. Poučujeta jih dve varuški in učiteljica, ki pride vsako jutro. Pri učenju jim je najina pomoč še kako prišla prav. Morava priznati, da sva se še sami naučili nekaj novih angleških besed, saj je učna snov zelo zahtevna. Deklice pa veš čas govorijo angleško, zato so bile kar v prednosti pred nama. Zanimivo je, da nimajo nobenega učnga načrta, niti urnika. Pomembno je izobraževanje, pomembno je, da se veliko naučijo.

Po končanem pouku sledi kosilo in potem počitek. Popoldne pa sestavlja učenje, verouk in prosti čas za igranje. Veseli sva bili, da so deklice tako motiviran za učenje in se želijo naučiti čimveč. Berejo, računajo in se učijo naravoslovje. Z enim svinčnikom, radirko, zvezkom in učbenikom za vse skupnim. Ne potrebujejo ničesar več.

Naučili sva jih veliko novih stvari. Prosti čas smo izkoristile za igranje različnih igric  na terasi s čudovitim razgledom na okolico. Veliko smo tudi ustvarjale. Iz odpadnega materiala časopisnega papirja in kartona ter naravnega lepila iz vode in moke smo oblikovali rožice iz volne pa cofke, ki so postali metuljčki. Naredile smo plakat o kroženju vode in agregatnih stanjih vode. Naučili smo se tudi da je Zemlja okrogla in kroži okrog svoje osi in okrog sonca. Izdelale smo zapestnice s prepletanjem nitk, se učile plesa in različnih novih pesmic.

Njihova molitev je nekaj prav posebnega. Prepevajo na ves glas in zavzeto molijo z zaprtimi očmi.

 

Čeprav je zanje lepo poskrbljeno, bi jih kar vzela domov. Vse. Ljudje smo pač ljudje. Človeska bližina in sprejemanje s strani drugih nam veliko pomeni. Je ena naših osnvnih potreb, ki jo želimo zadovoljiti. Še posebej otroci v sirotišnici to potrebujejo. Potrebujejo objem, stisk dlani, nasmešek ali poljubček za lahkonoč. Ja danes je zadnja noč v sirotišnici n otrokom sva danes zadnjič zaželeli lahko noč. Že zdaj sem žalostna, kaj šele jutri, ko bo zares prišel dan slovesa.

Kot pravijo se vsaka dobra stvar enkrat konča, prišlo je zadnje jutro v sirotišnici. Deklice so naju veselo prišle zbudi, skakale so popostelji in naenkrat nas je v eni postelji ležalo več kot 10. Ko vidiš to srečo, ko te najhno bitje samo drži za roko in drhti od veselja so občutki neopisljivi. Vesela sem, da sem bila lahko del te velike družine in upam, da se bom enkrat lahko vrnila.  Za slovo sva kupili še sladoled, ki so ga bile vse zelo vesele. Napisali sva poslovilno pismo in dogovorile smo se, da bomo z deklicami ostale v stikih in si pošiljale pisma. In seveda milni mehurči. Veselje v majhni steklenički z milnico. Otroci so presrečni ko vidijo milne mehurčke, neverjetno, kako jih lahko navdušijo tako preproste stvari. Ko smo se še zadnjič objele mi je ena od deklic … zašepetala na uho: » Please, come back for Christmas!« in me gledala z majhnimi, ampak upanja polnimi očmi. »Maybe…« sem odgovorila, čeprav vem, da to ne bo mogoče. Vem pa, da jih nikoli ne bom pozabila.

 

Na prošnjo gostiteljice, ne smemo objaviti slik iz sirotišnice. Hvala za razumevanje 🙂

About the Author:

Leave A Comment