Piali Ashar Alo

V šolo se s Tejo odpraviva z natrpanim vlakom. Gospod, ki sedi na tleh pred nama, ima s sabo dve posodi z vodo, kamor ima namočeni roki in meša vodo. Na vlaku se prodaja vse od nakita, neuporabnih igrač do prigrizkov in časopisov. Anup naju po vasi pospremi do šole. Preskakujemo luže in se izogibamo globokemu blatu.
Piali Ashar Alo je šola za socialno ogrožene deklice v vasi Piali blizu Kolkate. Ime pomeni “luč upanja”, ustanovila pa sta jo Mojca in Anup Gayen s pomočjo tujih sponzorjev. Trenutno sprejemajo le deklice, ker so v indijski patriarhalni družbi težje zaposljive in običajno kar ostanejo doma, kuhajo, perejo in skrbijo za svoje mlajše brate in sestre. Na šoli je sicer tudi nekaj dečkov še s samega začetka, a je zaradi večje podpore deklic in njihovega težjega življenja za dečke težko dobiti sponzorstva. Šola poskrbi za pouk, uniformo, vse šolske potrebščine, zajtrk, kosilo, medicinsko oskrbo in tudi izobraževalne programe za ženske na vasi kot so lepotni tečaj, šivanje, izdelovanje voščilnic, nakita … Zaradi trenutnih poplav na vasi v šolskem objektu živi tudi nekaj družin. Šolnina stane okoli petdeset rupij (manj kot evro) na mesec, da otroci in njihovi starši spoštujejo šolo in se ugotovijo, da je modro vlagati v izobrazbo. Tisti, ki ne zmorejo plačati prispevka, jim to ni potrebno. Stavba, kjer so sedaj, je bila zgrajena pred dvema letoma.
Vsak izmed otrok ima svojega botra. Običajno so to ljudje iz tujine, ki plačujejo okoli dvesto evrov letno in s temu otroku omogočajo šolanje. Prav tako mu pošljejo darilo za rojstni dan. Prav vsak je lahko boter.
http://www.pialiasharalo.org
Zjutraj so otroci v uniformah postrojeni v vrstah, mižijo in molijo v angleščini. Vsak moli k svojemu bogu. Večina je sicer hinduistov, dva izmed njih pa sta tudi muslimana. Uniforme pripomorejo k manjši razslojenosti, ker je kljub socialni ogroženosti vseh otrok še vedno vidna razlika med njimi. Nekateri so v šolo baje že prišli tudi samo v spodnjicah.
Ker manjka učiteljica, ki običajno poučuje angleščino, okoljevarstvo in računalništvo, prevzameva njene razrede. Drugi razred je malce glasnejši.
“Good morning, ma’am.”
“Thank you, ma’am.”
“Yes, ma’am.”
“No, ma’am.”
Dobiva risbice, tisoč in sto fotografij igralcev iz indijskih telenovel in veliko iskrenih nasmehov. Pantonima z živalmi v angleščini. Precej zabavni so, a veliko živali še ne poznajo. Sledi šesti razred, v katerem je enajst pridnih deklet, ki res sodelujejo. Njih učiva poklice v angleščini. V prvem razredu rišemo ananas, pava, psa in banane, v vrtcu pa le ananas. Neverjetno je, na koliko načinov se lahko nariše pava ali ananas. Ker ima cel razred le eno škatlo barvic, rumena ni dostopna za vse, zato nekateri barvajo ananas z oranžno. Nastanejo pravi korenčki.
S kuharicami deliva hrano za kosilo. Teja nalaga riž, jaz curry (začimbe, zelenjava, krompir), tretja kuharica pa omako. Otroci stojijo v vrsti in vsak dobi svoj krožnik. Posedejo se na tla, krožnik pa položijo pred seboj. Ko vsi dobijo hrano, lahko začnejo jesti.
Sledi prvi razred s predmetom okoljevarstva, kjer izdelujemo origami ptička. Ko deliva kolaž papir, je najbolj priljubljena oranžna.
“Orange Please, ma’am.” naju prosijo.
Po končani šolski uri so popolnoma zadovoljni s svojim izdelkom, po pouku pa jih opaziva, kako z njim tekajo naokrog in zapirajo ter odpirajo kljune. Veseli so, da ga lahko vzamejo domov.
Kasneje imava računalništvo, kjer se peti razred uči dela v Microsoft Wordu in slikarju. Naučiva jih kopirati in lepiti tekst ter narediti posnetek zaslona. Navdušene rišejo in čečkajo v slikarju po screenshotu, ki ga naredijo v Wordu.
Vročina je res huda. Še Indijci tarnajo, si pihajo s časopisom in si brišejo pot. V vrtcu deklica previdno odpre svoj mali nahrbtnik, potegne ven krpico, si obriše pot po obrazu in vratu, jo pospravi nazaj in se mi nasmehne.
Anup na vlaku napove dež. Ko izstopiva iz vlaka, se močno ulije. V trenutku je človek popolnoma moker. Množica ljudi čaka pod streho železniške postaje, da dež poneha. Veliko jih teče do avtorikš ali vstopijo v kolesarsko rikšo, ki pripelje kar pod streho. Fotoaparat, telefon in denarnico pospravim v zip vrečko. Po petnajstih minutah čakanja se opogumiva in tečeva do avtorikše, kjer voznik pravi, da ne vozi v najino smer. Popolnoma mokri peš racava proti stanovanju. Domačini se nama smejijo izpod streh in iz bivališč. Prepustiva se dežju in le hodiva.
Danes prve šolske ure z otroki beremo iz njihovih angleških učbenikov, kajti učiteljica popravlja teste. Četrto uro nama Anup razkaže šolo, ki postopoma raste v višino in se širi. Šola je odprta, z urejeno zeleno trato na sredini. Iz Slovenije smo pretovorile kar nekaj volne za otroke. V bistvu je zasedla več kot pol mojega nahrbtnika, celega Petrinega in večje deleže drugih. Po kosilu z dvema razredoma sedimo v krogu v avli in delamo cofke. Učiteljice pomagajo in režejo volno. Tudi njih naučimo, one pa razlagajo in delijo znanje naprej. Z nami ustvarjata tudi Mojca in Anup ter starejša gospa, ki je prišla mimo. Otroci so veseli in ustvarjajo. Vsak korak izdelave cofka previdno pokažejo in čakajo potrditev. Redke deklice so nesamozavestne in pridejo do naju, češ da ne znajo. Pokaževa jim, a ne narediva. Po končanih dveh urah imajo vsi vsaj en cofek, nekaterim dekletom je celo uspelo narediti tri. Zadovoljne so in si jih zavežejo okoli roke kot zapestnice.
Po pouku naju otroci odpeljejo do svojih družin na vasi. Moški, ženske in otroci v svojih ribnikih lovijo ribe, krave in koze pa se prosto sprehajajo naokoli. Hišice so različne. Nekatere so iz bambusovega lesa in pokrite s platni, druge so grajene. S Tejo korakava, otroci pa nama pomagajo se izogibati blatu in lužam. Za vsako izmed rok naju držijo otroci. Nekateri tudi za komolce, ramena ali naju objemajo okoli bokov. Veseli so, da jih greva obiskat. Opaziva, da imajo tudi v lesenih skromnih hišicah tv, na katerem gledajo nadaljevanke.
Ena izmed deklic prikoraka po ribniku skoraj do pasu v vodi. Stopi na prste in z drevesa odtrga zelen sadež ter nama ga podari. Izgleda kot nezrelo granatno jabolko. Zagrizem, začutim, da ni ravno zrelo, a ga pojem.
“Guava, guava.” ponavljajo.
Zakorakamo v malce ožjo ulico, po kateri proti nam teče deček, za njim pa majhen kozliček. Maha nam in kriči. Smejimo se mu, a nato opazimo, da za njim teče besna krava. Bežimo. Otroci tečejo in naju za roke vlečejo za sabo. Izognemo se kravjim rogovom in se odmaknemo za vogal hiše ter se zadihano smejimo drug drugemu.
Vsak otrok nama predstavi svojega očeta, mamo, brate in sestre. Seveda nihče razen njih ne govori angleško, zato le sedimo na njihovi postelji, se gledamo in se nasmihamo. Ponekod poskusim s kako besedo v urdujščini, običajno pa zadostuje le “Namaskar” in nasmeh. Nad svojimi posteljami imajo običajno vgrajen ventilator pa najsibodi hiša lesena ali betonska. Povabijo naju v hišo, posedejo na svojo ali posteljo staršev, postrežejo s posebnimi kroglicami iz sadja ali keksi in ingverjevim čajem. Več družin obiščeva, več otrok naju spremlja.
“Thank you, ma’am, for visiting my home.” mi reče Pushpu, medtem ko me drži za roko in se prikupno smeji.
Tečemo na železniško postajo, ker smo baje precej pozni. Midve v bistvu sploh ne veva, koliko je ura, ker sva zjutraj v naglici doma pozabili telefone. In vse druge stvari. Otroci naju vlečejo, tečejo z nama do konca postaje in naju dobesedno potisnejo v ženski vagon, kot da jim je bilo naročeno, da morajo poskrbeti za naju.

 

DSC_5167DSC_5184DSC_5115DSC_5011DSC_4963DSC_4974DSC_5140DSC_5053

About the Author:

Leave A Comment