“Mother’s first love” – Nirmal Hriday (Maša, Kristina, Anja)

Nirmal Hriday ali, kot ga prostovoljci imenujemo, »Kalighat«, je center, ki ga je Mati Tereza ustanovila najprej.

V petdesetih letih je tisoče ljudi živelo in umiralo na ulicah Kolkate. Sestre so velikokrat našle umirajoče ljudi z ranami, polnimi črvov ali ugrizninami od podgan, za katere ni nihče skrbel. Mati Tereza je želela ustanoviti dom, kamor bo lahko pripeljala bolne in umirajoče ljudi ter skrbela zanje, da bodo lahko umrli dostojanstveno z mirom v Bogu. Tako je 22. avgusta 1952 odprla prvi center za umirajoče v Kalighatu  in ga poimenovala Nirmal Hriday, kar pomeni čisto srce.

Eden izmed bolnikov je dejal: »Živel sem kot žival na ulici, ampak sedaj bom umrl kot angel, negovan in ljubljen.« Ta dom je imel vedno posebno mesto v Materinem srcu, saj je najprej veliko let delala samo tam. Potem ko je zaradi zaposlenosti hodila na delo še samo ob nedeljah, je najprej opravila najtežja dela, kot je čiščenje toaletnih prostorov.

Prostovoljci pridemo na delo okoli 8.30. Najprej se skupaj s sestrami v molitvi zahvalimo Mariji in zapojemo enih izmed najbolj znanih Jezusovih besed:
»Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«
To je Kalighat. Dobesedno.

Trenutno skrbimo za 45 žensk in 60 moških, pobranih iz ulice, ki umirajo v domu. Sestre in prostovoljci jih umivamo, oblačimo, hranimo, nudimo masažo, z njimi telovadimo in jih dajemo spati. Dnevna rutina je ista, obarvajo jo obrazi in nasmehi umirajočih.

Tu imamo tri starčke, ki nas vedno z veseljem in vedrino pričakajo na vhodnih vratah, da nam zaželijo dobro jutro – vsakemu prostovoljcu posebej. Potem se vedno ob bazenu za pranje perila ustavi ženička, da te pozdravi in ji pokloniš nekaj besed.

Po obešanju perila, ko je čas za masažo, se ustavimo v kotu sobe, kjer nas čaka kvartet žensk, ki hrepeni po dotiku. S Kristino sva jim nadele vzdevke. Brkato je potrebno zadovoljiti najprej. Masaža hrbta in rok, nato pa ljubosumni pogledi, ko se prestavijo roke na Tiho – prijazna ženička, ki samo tiho in mirno čaka in se ne vsiljuje za masažo, ko pride na vrsto, pa zadovoljno zapira oči in vidiva blažen izraz na obrazu. Grbasta sama kaže, kje in kako ji najbolj paše, ko pa so zmasirane roke in hrbet, te posede in ti nastavi še noge. Glasna je na vrsti zadnja. Z njo se imam vedno največ za pogovoriti, kljub temu, da je čisto nič ne razumem. Zadovoljna je z masažo rok in pogovorom. Še malo se požgečkava in pohecava, nato pa s Kristino nadaljujeva z delom in pozdraviva bolnice na posteljah.

Srečava bolnico z ranico na kolenu. Prime naju za roko in nama začne peti pesem, pri čemer se prične jokati. Da bi jo razvedrili, pričneva na Kristinino pobudo peti Krokodilčke od Čukov. Ženički so všeč, saj se prične pozibavati in plesati. Pridruži se nam še druga gospa, ki se zaplete v pogovor/prepir z ženičko glede vode. Tudi nama prične razlagati, vendar pa je zopet ne razumeva, zato si s Kristino narediva svoj prevod, ki se konča s smehom vseh udeleženih.

Zadnja na vrsti je običajno Angležinja, s katero se zmenim, kako močno jo danes boli noga, nato pa me že hitro vpraša, koliko je ura. Ko ji odvrnem 10.20, mi reče: » Go up to the tea and than quick down to the lunch.« Brez besed jo ubogam.

Skupni čas za čaj je vedno dobrodošel. Tu se prostovoljci malce spočijemo od fizičnega dela in se z ostalimi prostovoljci pogovorimo in povežemo. Vsi prostovoljci so odprti in imajo dobro srce. Tu je prostor, kjer si najdeš prijatelje iz celega sveta, čeprav trenutno prevladujejo Italijani in Španci.

Ob enajstih je čas za kosilo. Pot me zanese do Angležinje, katero mora prostovoljec dnevno pred kosilom oskrbeti z dvema kozarcema vode in žlico. Sledi serviranje hrane in hranjenje žensk, ki zaradi bolezni ne morejo jesti same.

Že prvi dan me je ena izmed sester poprosila, če bi lahko poskrbela za bolnico na postelji. Bolnica je izredno suha, dobesedno sama kost in koža. V roke sem vzela skodelico, ki ima na eni strani lij, s katerim ji pasirano hrano vlivaš v usta. Počasi, a vztrajno. Po polovico žličke, nato pa čakaš, da pogoltne. Nekaj žličk pogoltne, nato pa me z roko prime in jo pogledam v njene prazne oči, ki me sprašujejo o smiselnosti hranjenja. Zavem se, da zavrača hrano, ker bi se želela čimprej izstradati. Ulijejo se mi solze. Prosim jo, da naj vsaj malce pogoltne in se z njo pogovarjam v angleščini, nato že nekaj v slovenščini, saj me tako ali drugače ne razume. Nekaj poje, nekaj izpljuva. Ena izmed sester pride pogledati koliko je že pojedla, jo poskuša še dodatno nahraniti, ampak vse izpljuva. Uspelo mi je da je pojedla pol šalčke pasirane banane z rižem, ob tem pa sem zelo duhovno zrasla.

Odidem umiti posodo, kjer že ostali prostovoljci umivajo krožnike in kozarce, drugi pa iz jedilnice spremljajo ljudi do postelj. Vsakega je potrebno pospremiti do postelje, nekaj ljudi še dati na posodo za uriniranje, druge pa previti ali jim zgolj zaželeti prijeten popoldanski počitek ter dati obljubo, da se jutri spet vidimo.

Zazvoni zvonec, znak sester da se odpravljajo h molitvi in za prostovoljce, da je čas, da gremo domov. Domov prispeva slabo urco kasneje, fizično utrujene in psihično zadovoljne, da sva imele priložnost preživeti tako duhovno poln dopoldan.

S Kristino sva ponavadi izčrpani, tako da po kosilu odideva za dobro urico spat, Anja pa se v Kalighat odpravi na popoldansko izmeno.

(Anja:)
Večinoma se s prostovoljci skupaj odpravimo na delo okrog 14.30 in prispemo v Kalighat okrog 15.00. Nekajkrat sem na delo odšla tudi sama, saj je v popoldanski izmeni prostovoljcev manj. Ko prispemo, ženskice običajno sedijo na posteljah, se pogovarjajo, ali pa je vsaka s svojimi mislimi. Običajno jih najprej pozdravim in se kar usedem k njim, jih vprašam po imenu, počutju. Velikokrat me tudi kličejo k sebi. Običajno se ne razumemo, saj govorimo različne jezike, je pa njihova mimika tista, ki pove, da so vesele moje družbe, pozornosti,  in masaže. Velikokrat že same pokažejo na hrbet ali noge, če želijo masažo. Običajno pomagam tudi  pri razdeljevanju vode, ko sestra deli zdravila. Nato sledi pomoč pri hoji na stranišče, saj se veliko žensk težje premika. Že zgoraj omenjena »Angležinja« okrog štirih zahteva 2 prostovoljki za t.i. »quick shower«. Le-ta izgleda takole. S stolom jo odpeljeva do začetka kopalnice, kjer se sleče haljo, nato jo prestaviva na stol z luknjo, kjer opravi malo ali večjo potrebo. Dava ji 2 minutki. Nato ji podam milo in jo po laseh in celem telesu polijem z vodo. Pri tem ne potrebuje brisače. Prestaviva jo ponovno na navaden stol in oddrsamo do njenega ležišča. Ravno predvečerajšnjim je bila »Angležinja« malce živčna, saj smo bili malo pozni z njenim »quick shower« in je bila kar malo jezna, ker je mislila, da bo zamudila večerjo. »Quick, quick…« so bile njene besede. Sledi večerja (riž in zelenjava). Po večerji »Angležinja« zahteva 2 kozarca vode in žlico. S polovico vode v kozarcu si umije roke, drugo polovico pa hitro spije.

Pred tremi dnevi se je v centru za umirajoče pojavila kožna bolezen. Ženskice se cel čas praskajo po rokah, nogah, hrbtu in včasih prosijo za praskanje tudi nas. Z veseljem jim ustrežem, a imamo pri tem zaradi higienskih razlogov rokavice.

Sama sem imela od nekdaj strah pred smrtjo in umirajočimi ljudmi. Z delom v Kalighatu sem ta svoj osebni strah premagala in se soočila z ljudmi, ki so na robu življenja. Seveda ni bilo vedno lahko. Nekatere ženske so imele tako žalostne in trpeče oči, da me je prav ganilo in so se mi večkrat oči napolnile s solzami.

Kalighat je kraj, kjer vsak prostovoljec živi Jezusov evangelij in nadaljuje poslanstvo Matere Tereze – s spoštovanjem in ponosom. Nikoli si ne predstavljaš, da te bo pot pripeljala sem; Kalighat pa ti da občutek, da si ravno ob pravem času na pravem kraju.

About the Author:

Leave A Comment